Anšlus Nove ljudske stranke k SDS je majhen korak za Janšo, toda velik skok za Kanglerja. NLS je že prej gravitirala k črni luknji desnice, vendar ji — formalno samostojni, nepovezani, pogreznjeni v irelevantnost — to zavganje ni nič pomagalo. V okviru SDS pa si Kangler zdaj sme obetati, da bo še kdaj mariborski župan! Po lanskem porazu je sicer rekel, da ne bo več kandidiral, ampak to so bile druge okoliščine. Leta 2026 pa bo imel ves ta SDS suport.
Janša sam pa bo z inkorporiranjem NLS že zdaj okrepil položaj SDS v mariborskem mestnem svetu — na po novem dvanajst svetnikov, kar je toliko kot Arsenovičeva vladajoča garnitura —, seveda pa tudi možnosti SDS na prihodnjih volitvah na Štajerskem. Tako lokalnih kot državnozborskih.
Fuzija
Za Kanglerja je pridružitev Janši odlična poteza tudi sicer, ne samo službeno oz. položajno. Tako ali tako tako rekoč nihče ni vedel, kaj je sploh to NLS, medtem ko je njegova bivša SLS zdaj nekaj drugega (četudi ne manj marginalnega).
In če smo že pri tem: z desničarskega stališča ne vidim razloga, zakaj se ne bi tudi SLS združila z SDS. Njihova prihodnost je v zlitju. Edina možnost preživetja manjših, še posebej izvenparlamentarnih desnih strank je v fuziji z materjo (ali mačeho, matico) slovenske desnice.
Kangler se je odpovedal svojemu opešanemu, na njegovo srečo v glavnem pozabljenemu backgroundu. Zamenjal ga je za dobro oglaševano kuliso stranke edinega zaslužnega in poštenega, a po krivici neizvoljenega in preziranega establišmenta samomarginaliziranih nostalgikov.
Problem slovenske desnice je namreč ne samo absolutna in absolutistična premoč SDS na račun minornih strank, temveč tudi narcizem majhnih razlik. Vsaka od teh malih, juniorskih strank se ponaša s svojo velepomembno, kao prepoznavno identiteto — in si domišlja, da se njihovi v finese niansirani glasovi pač seštevajo in da ena drugo porivajo naprej.
Et tu, Tonine
V perspektivi bo morala o tem razmisliti tudi Nova Slovenija. Tonin bo seveda manj zagret za to kot Balažic, pa tudi Janša sam bi tega drugega, manj ambicioznega in svojeglavega brezveznika raje vzel v svoje vrste kot pa naduvanega in iztrčavajočega se brezjanskega mladinca.
Poenotenje desničarjev ne bi nujno pomenilo, da bi vse pridružene stranke postale kot SDS, ampak da bi se SDS sama na koncu dneva deradikalizirala. No, morda so to samo pobožne želje.
Seveda je pa možno, da se tudi Janša zaveda nevarnosti eventualnega mehčanja SDS ob pridruževanju drugih, manj ortodoksnih desničarjev. Če ja, bi ga to lahko odvrnilo od tega, da bi preveč na hitro ali brezpogojno rekrutiral morda zgolj namišljene somišljenike. Čeprav danes pravi:
»Več [ko] nas bo, prej bo Slovenija takšna, za kakršno smo glasovali na plebiscitu.«
Problem desnice je ne samo premoč SDS na račun minornih strank, temveč tudi narcizem majhnih razlik. Vsaka od teh malih, juniorskih strank se ponaša z velepomembno, kao prepoznavno identiteto — in si domišlja, da se njihove v finese niansirane platforme in glasovi seštevajo.
Zdaj bo Kanglerju udobneje
Kangler se je odpovedal svojemu ne več prepoznavnemu, opešanemu, na njegovo srečo v glavnem pozabljenemu backgroundu. Zamenjal ga je za spektakularno in dobro oglaševano politično kuliso stranke edinega zaslužnega, dobronamernega, nezmotljivega in poštenega, a po krivici neizvoljenega in preziranega establišmenta samomarginaliziranih nostalgikov..
To Kanglerju ful paše. To je on. Prej je počival na svojih izmišljenih lovorikah, zdaj bo pa na tujih. Kar bo zanj udobneje.
Pa še nekaj. Janša je v Habakuku na akademiji stranke ob skoraj stoletnici SDS za dobrodošlico Kanglerju primerjal Gibanje Svoboda z FPÖ.
OMB, prosim?! Kakšna za lase privlečena retorika … Glede na to, kakšne razdira sam predsednik, bo verjetno celo Kangler v SDS izpadel pameten.