Vsi, ki so vsaj malo na tekočem z ideološkimi premiki po vsem svetu, še predobro vedo, da je desnica v vzponu. Konservativci, neoliberalci, nacionalisti so ne samo vedno glasnejši, ampak jih je vedno več tudi na oblasti. Nekateri so s tem zadovoljni, nekateri pa zaradi tega zaskrbljeni.

A tudi zadovoljni niso zadovoljni. Del njihove agende namreč ni samo uveljavljanje ali celo vsiljevanje vrednot, na katere prisegajo sami, ampak tudi alarmiranje vseh, ki jih hočejo ali morajo poslušati, da svet in civilizacija drvita v katastrofo po zaslugi tistih, ki so vedno manj glasni (ali manj prepričljivi) in vse redkeje na oblasti.

Zadovoljni nezadovoljneži pravijo, da Marxova in Engelsova pošast komunizma iz Komunističnega manifesta prihaja nazaj. Ali da je še vedno med nami.

Kje so Čebine in Poljče?

Začnimo z najbolj benignim primerom. Pred dnevnom državnosti je dal intervju za Delov podkast Alojz Peterle. Tudi on se ni ne mogel ne hotel — domnevam — izogniti komunizmu. Ta famozni slovenski razkol je namreč opisal kot “boj med Čebinami in Poljčami”.

Čebine in Poljče? Kje hudiča pa je to? Kaj to simbolizira?

Tisti, ki smo nekoč obiskovali ideološko obremenjeno šolo — kot bi rekel Rončević —, se še predobro spomnijo imena vasi pri Trbovljah, kjer je bila leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije. Vsi drugi pa za Čebine še v življenju niso slišali. In najbrž tudi ne za Poljče, kjer je Demos sprejel časovnico in strategijo osamosvajanja. Vsaj do tega intervjuja s Peterletom so živeli v sramotni nevednosti, ki dokazuje, da rabimo muzej osamosvojitve.

Uničiti našo civilizacijo?

Glavni ali vsaj najvišje rangirani antikomunist pa je seveda Janez Janša. Tudi on je pred letošnjim dnevom državnosti dal intervju. Ker slovenske medije (z izjemo “svojih”) prezira, se je razgovoril za kao eminentni britansko-poljski desničarski spletni portal Višegrad24.

Ali je sploh mogoče biti antikomunist brez komunizma? Očitno.

Na vprašanje, “ali obstaja analogija med metodami, ki so jih uporabljali komunisti, in tem, kar se danes dogaja v zahodnih medijih”, je predsednik vlade odgovoril: “Metode so drugačne, cilj pa je isti. Uničiti našo civilizacijo. Ustvariti komunistično družbo. Najprej je treba razgraditi narod, družino, zasebne šole, religijo. Vse, kar oblikuje človekovo zavest.”

Komunizem? Uničiti našo civilizacijo? Ali se je Janši zmešalo? Kaj je danes komunizem in kje je?

Seveda se mu je zmešalo. “Legendarnemu antikomunističnemu aktivistu, političnemu zaporniku, nekdanjemu ministru za obrambo, odločnemu nasprotniku Rusije in militantnemu konservativcu” — kot ga je opisal spraševalec — se je zmešalo že kdo ve kdaj. In še zdaleč ni edini. Niti ni najglasnejši. Na naši desnici mrgoli takih, ki oznanjajo evangelij, da pošast komunizma hodi po tem blagoslovljenem koščku Evrope.

Komunistični manifest

Janša ne skriva, da to pobira iz Komunističnega manifesta. Pa poglejmo.

V Marxovem in Engelsovem genialno pronicljivem, obenem pa utopičnem in zmešanem traktatu boste najprej našli nekaj avtoironičnih citatov. Recimo:

“Odprava družine! Celo najradikalnejši se razburjajo nad to gnusno nakano komunistov.”

Ali:

“Nam očitate, da hočemo odpraviti izkoriščanje otrok po starših? Priznavamo to hudodelstvo.”

In še:

“Buržoazija je z družinskega razmerja strgala ganljivo sentimentalno tančico in ga zvedla na čisto denarno razmerje. Na čem temelji sedanja meščanska družina? Na kapitalu, na privatnem pridobivanju. Do kraja razvita eksistira le za buržoazijo. Izpolnjena pa je s tem, da je proletarec na silo brez družine, in z javno prostitucijo. Buržujeva družina seveda odpade, ko odpade ta njena izpolnitev; oboje pa izgine, ko izgine kapital.”

(Prevod Božidarja Debenjaka sem nekoliko popravil.)

Ne čisto denarno razmerje

Nobenega dvoma ni, da je družina eden od mehanizmov oplajanja kapitala. Seveda pa to ne pomeni, da je zreducirana na “čisto denarno razmerje”. To je kvečjemu še danes mantra radikalnih, ampak res zelo radikalnih levičarjev, ki pa so v manjšini in ki sami sebe postavljajo na laž že s tem, da imajo tudi sami družine.

Toda sklepanje, da je razgradnja družbenih, celo civilizacijskih temeljev na čelu z družino realna grožnja — ker sta za mnoge še danes cenjena in še vedno kredibilna avtorja imela pred 178 leti pretirane pomisleke o družini —, je neumnost. Nevarnost komunizma nam ne preti. Ne preti družbi in civilizaciji, kot jo poznamo. (Niti v Gradcu.) Komunizem je samo metoda za mobilizacijo konservativcev, neoliberalcev in nacionalistov. Ali če hočete, za mobilizacijo zadovoljnih nezadovoljnežev.