Pred mnogimi leti so ljudje stali v vrstah za kruh. Morda celo v vrstah za manj nujne artikle. Recimo za najlonke ali bog ne daj za sadni jogurt. Takšno je vsaj ljudsko izročilo socializma in tudi drugih sistemov v obdobjih pomanjkanja. Dogaja pa se, da ljudje stojijo v vrstah še danes, v drugačnih, domnevno boljših političnih in ekonomskih ureditvah. In to ne samo pri nas. Še pred leti so bili ljudje v razvajenih družbah pripravljeni taboriti pred Apple Stori že noč ali dve pred lončem novega iPhona. V bolj skromnih družbah pa v vrstah za … — pajkice. Še pred dvema letoma v Ljubljani, kot je to nepozabno sceno opisala nepozabna Tereza Vuk.

Ponižujoči prizori

Na to sem se spomnil, ko sem v sredo zvečer v TV Dnevniku gledal posnetke vrste čakajočih v Borovnici, ki so čakali pred tamkajšnjo izpostavo ZD Vrhnika, da bi se vpisali k novi izbrani zdravnici.

Po eni strani nas je lahko sram, če vidimo take ponižujoče prizore. Borovnica ni edina. Podobne vrste smo videli že v Ljubljani, v Slovenski Bistrici ali še marsikje. Zdi se nepredstavljivo, da se morajo ubogi reveži, ki si hočejo zagarantirati osnovno zdravstveno oskrbo, sredi noči postaviti v vrsto. Očitno se bojijo, da glavarinski količniki ne bodo zadoščali za vse. V Borovnici se je še srečno izteklo. Kapacitete so bile zapolnjene, a so kljub temu vpisali vse, ki so si to želeli.

Birokracija

O zdravstvenem sistemu imam še manj pojma kot o medicini, vendar si tvegam domnevati, da v nobenem zdravstvenem sistemu na svetu ne obstaja tako neumna pogruntavščina kot ti famozni glavarinski količniki.

Gre za normo, omejitev. Kar je logično. Nihče ne more opraviti več dela, kot ga pri najboljši volji in po najboljših močeh lahko pač opravi. Storilnost v vseh poklicih ima meje. Tudi storilnost zdravnikov. Toda zakaj je treba to matematično izračunavati?

Na strani ZZZS berem: “Minimalna obremenitev, pri kateri zdravniki lahko odklonijo opredeljevanje novih zavarovanih oseb, je za zdravnika v splošnih ambulantah 1.348 glavarinskih količnikov. Umetna inteligenca pa me še dodatno podučuje, da te kvociente “definira Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, dodatno pa so opredeljeni v Pravilih osnovnega zdravstvenega zavarovanja in v vsakoletnih vladnih uredbah.”

Eksemplarična kazen

Najbolj nerazumljivo pri vsem skupaj pa je, zakaj mora množica potencialnih pacientov od ranega jutra do poldneva stati v vrsti, če se zamenja zdravniški personal. Zakaj se je treba na novo vpisati? Ali za novo zdravnico morda ne veljajo isti glavarinski količniki?

Zagotovo bi nam znal kdo razložiti, zakaj se to dogaja. Vendar tega nočem vedeti, niti se tega ne bi trudil razumeti. Ljudje, ki so stali v vrsti, pa imajo za to seveda še tem manj razlogov. Na njihovem mestu bi ministrico za zdravje sramotilno namakal v Ljubljanico. Dokler je še tu, naj eksemplarično pokasira kazen še za vse svoje predhodnike in predhodnice.

Sami so si krivi

Res pa je, po drugi strani, da je stanje v vrsti iz neumnega, racionalno nerazumljivega razloga prvovrstna bizarnost tudi po zaslugi čakajočih. Neglede na to, kdo je v bistvu kriv za njihovo čakanje.

Po mojem so si po svoje sami krivi tudi čakajoči sami. Krivi v tem smislu, da se jim ne bi bilo treba prostovoljno pokoravati birokratskim neumnostim zdravstvenega sistema. Zakaj toliko ljudi naenkrat — istega jutra in dopoldneva — masovno navali na lokalni zdravstveni dom?

V njih se prebudi ta čredni nagon, da je treba za nekaj nujno poskrbeti, sicer da omogočene storitve ne bo dovolj za vse. Kot je bilo mogoče sklepati iz posnetkov, so zadevo sicer vzeli dobrovoljno in se za krajšanje časa tudi prijazno posocializirali.

Postsocialistična hipohondrija

Dogodek v Borovnici pa me ni spomnil samo na Terezo Vuk, ampak tudi na Grego Repovža. Ta je pred več kot osmimi leti napisal v Mladini uvodnik, v katerem je čakalne vrste razložil kot “dokaz, da je zdravljenje dostopno celotni populaciji”.

Njegov tekst sem si zapomnil (in ga arhiviral), zato, ker je zanj požel obilo brutalnega posmeha in ker sem bil takrat edini, ki ga je zagovarjal. Napisal sem, da ima Repovž prav tudi zato, “ker so zdravstvene storitve razpoložljive tako rekoč vsakomur, ki zboli; vsakomur, ki misli, da je zbolel; vsakomur, ki misli, da bo zbolel; in vsakomur, ki ne bi rad zbolel”.

Za to je šlo. Vrli Borovničani so si v vrsti samodiagnosticirali sindrom preventivne in sistemske postsocialistične hipohondrije. Ta pa ima ravno toliko zveze z našim zdravstvenim sistemom, kolikor po drugi strani tudi nima prav nobene.