Smrt moje drage, najljubše sošolke iz gimnazije Brigite Pavlič v bistvu ni bila nepričakovana. Umrla ni niti en teden po tem, odkar sem od Večerove kulturne urednice Petre Vidali — sicer avtorice lepega in izčrpnega nekrologa —, izvedel, da so Brigiti šteti dnevi.

Obstajajo posamezniki, ki so po logiki življenjskih skrivnosti in komajda uhojenih odnosov brez očitnega razloga zelo pomembni za druge. Taka je bila Brigita Pavlič zame.

Zakaj je bila tako posebna in pomembna? Ne vem. Ne morem reči več kot to, da je bila zame posebna in pomembna v pravem trenutku. In zato je taka tudi ostala. In bo ostala.

Miss Piggy

Brigita se je že pred kakimi petnajstimi leti izvila iz klešč raka, ki pa se je samo potuhnil in pozneje rovaril naprej in do konca. Ker sva se že takrat videvala samo na vsake kvatre, nisem vedel, da je (bila) bolna. In ko sva se enkrat srečala, me je vprašala — ne da bi mi prej povedala za raka —, ali mi je všeč njena frizura. Cinično navdušen sem odvrnil, da ja, da zelo, češ, končno enkrat za spremembo dobro zgledaš pri glavi!

To je bila referenca na to, da smo jo v gimnaziji zafrkavali zaradi pričeske. Imela je sicer lepe, nezmotljivo naravne pšenično blond lase, ki pa si jih je vztrajno strigla in česala na Miss Piggy (s frufrujem vred, če se prav spomnim). Razredni hudobneži so ji zato nadeli vzdevek po znameniti epizodistki iz Muppet Showa. Pa ni zamerila. Brigita ni nikoli zamerila.

No, takrat se mi je zahvalila za kompliment za frizuro in povedala, da nosi lasuljo — ker je zaradi obsevanja ali kemoterapije izgubila lase.

Klasika

Brigita ni kazala nagnjenja ali namere, da bi delala v kulturnem, glasbenem menedžmentu — in to v klasiki! Ne vem, kako je sploh zašla v to sfero. A reči moram, da sem bil nanjo ponosen, ko ji je v Narodnem domu tako dobro šlo. Pa tudi potem, ko je šla drugam in ustanovila Festival Maribor.

V zadnjih letih sva se večkrat dogovarjala, da greva na kavo, vendar iz tega ni bilo nič. Pa bi me zanimalo, kako ji je uspelo, da se je na lepem reinventala in začela mentorirati na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem.

Da se nisva videvala, je bila moja krivda. Nisem si vzel niti ure časa zanjo. Pa bi si imela toliko povedati. Ne neizrečenega in zamolčanega, seveda. Brigita je slovela po razorožujoči direktnosti ali odkritosti — ki tudi meni nista bili tuji. Zato sva se dobro razumela.

Žal mi je samo, da si pozneje nisva ničesar povedala o najinih življenjih. O njenem osebnem življenju v srednjih letih in tja čez nisem vedel nič. Enkrat vmes se je na moje presenečenje omožila. (Približno takrat, ko sem tudi jaz bil na svoje presenečenje oženjen). Njen soprog se mi je zdel zelo simpatičen. Oba zakona sta pozneje seveda razpadla.

MM Zwei

Ko se je po maturi vpisala na germanistiko, sem bil skeptičen. Mislil sem, da ni dobro vedela, kaj bi študirala, in da je se je lotila nemščine zato, ker jo je dobro znala že od prej. Čutil pa sem se tudi poklicanega, da ji to dopovem. Ne nujno obzirno. Z Brigito sva vedno imela tak ciničen, šaljivo prezirljiv, robat odnos na meji neokusnosti.

Bil pa sem njen fan, ko je postala nemško govoreča voditeljica na radiu MM2. Ta radio sem imel rad — čeprav ne iz istih razlogov —, kot sem imel pozneje rad Val 202. MM2 je bil tako kozmopolitski, tako neslovenski. (Za razliko od recimo radia Slovenia International, ki je tako nezgrešljivo slovenski.) MM2 pa je bil simpatično esterajherski. Kadarkoli sem bil v Mariboru, sem poiskal frekvenco in obžaloval, če nisem ujel Brigitinega glasu.

No, morda pa je bila njena germanistika le prava odločitev …

Pisma

O življenju in študiju sva v tem stilu na dolgo in široko debatirala v pismih, ko sem bil pri vojakih. Z njene strani sem bil na tekočem z vsem, kar se je dogajalo na Filofaksu in v študentu na Kardeljevi ploščadi, kot je bila ona na tekočem z dogajanjem — ali vsaj z mojim doživljanjem dogajanja — v Prvi motorizovani gardijski brigadi na Dedinju.

Že prej seveda nisem bil brez talenta, ampak pisati sem se naučil pri vojakih. Napisal sem petsto pisem. Dolgih, tudi zelo dolgih. Pridobil sem stamino in si privzgojil zic-leder. Polovico sem jih napisal punci, četrtino staršem — od preostalih posameznikov pa sva si jih zagotovo največ izmenjala z Brigito.

To je bilo verjetno terapevtsko. (Namreč pisanje, ne Brigita.) Pomagalo mi je vzpostaviti moj svet v ne čisto nemogočih razmerah na meji absurda. Tako kot walkman in kasete z mojo muziko. Bosanci in Šiptarji so iz vžigalic mesece in mesece sestavljali en meter visoke Ajfelove tornje — jaz pa sem pridno pisal pisma.

Edina

Če danes gledam nazaj, sem bil v gimnaziji po eni strani še preveč normalen, po drugi pa čuden. To se je poznalo tudi pri mojem odnosu do deklet. Po mojem sem prav zato z Brigito kot edino žensko v mojem življenju razvil pristno platonično prijateljstvo — ki pa je pozneje zaradi nestikov zamrlo. Za moj odnos do žensk je to v resnici unikum, ker prijateljstvo z nobeno ni ostalo pri platoničnem.

Z Brigito pa je. Celo takrat, ko sva se nekega dne na postmaturantskem in predvojaškem vikendu gola pozibavala na napihljivi blazini na valovih nekega zaliva v Novigradu, kjer so starši od punce od sošolca imeli vikend. Zaprla sva oči in nič delala in nič govorila. Prisežem. Bilo je tako fajn.

Creepy

Mislim, da je bilo na peti ali deseti obletnici mature, ko se mi je posrečila najbolj neslana, neokusna šala ever. Iz današnje perspektive Brigitinega vnebovzetja še tem bolj.

V duhu najinega standardnega žleht špikanja sem leta 1986 ali 1991 v nekakšno spominsko knjigo — ki jo sošolka že vsaj petintrideset let vsakih pet let nosi na obletnico mature, da not nekaj nakracamo — verjetno malo fajhten napisal, da si bom to obletnico zapomnil po tem, da sem Brigiti obljubil, da bom imel govor na njenem pogrebu.

Idiot! Kako creepy! To lahko pride na misel samo nekomu, ki misel na človeško umrljivost odganja od sebe z ošabnim, kao vitalističnim prezirom.

In zdaj?

In zdaj? Kaj naj zdaj naredim? Brigiti v spomin bi ji morda moral izpolniti obljubo — ali pa za vse življenje osramočen ostati tiho. Ker kot je napisala Petra:

»Vsi, ki smo jo poznali […], vemo, da je Brigita ves čas dajala. Za tisto, kar ji je pomenilo in tiste, ki so ji pomenili, je dala vse. Kdo drug bi rekel, da na svojo škodo. Ampak ne, Brigite zaradi tega ni bilo manj. Veliko je je bilo za vse.«

To ni fraza. Ja, dajati. Želel bi si verjeti, da sem tudi jaz bil poseben in pomemben za Brigito. Pa najbrž nisem bil. Sem ji kaj dal? 

Zdaj so že tri sošolke neopravičeno odsotne. Pred malo več kot tremi leti je šla Dragica Korade. Šele včeraj sem od sošolke izvedel, da je lani umrla še ena, Vesna. In zdaj še Brigita. Naše razredne fotografije počasi postajajo kot tiste iz filma Back To The Future, na katerih ljudje iz preteklosti zbledijo in izginejo, dokler Marty McFly ne vzpostavi prvotnega reda v časovno-prostorskem kontinuumu.