Ta teden sem v nekem verjetno precej branem elektronskem mediju — to sklepam po tem, da je brezplačno dostopen — naletel na naslednji naslov: Propalestinski protest v DZ: Godec skrbi varnost, Sukič želi njeno opravičilo.

Dovolite mi, da se za potrebe te kolumne naredim nevednega in se poskusim vživeti v razmišljanje nekoga, ki ne ve, kdo sta Godec in Sukič.

Omenjeni naslov bi politično nepoučenega bralca že na prvi pogled zmedel. »Godec skrbi varnost«? Ali v naslovu manjka predlog (»Godec skrbi za varnost«)? In če ne manjka predlog, ali so se torej zmotili pri sklonu (»Godca skrbi varnost«)?

Toda pozor! Sledi: »Sukič želi njeno opravičilo«. Čakajte malo! Njeno? Čigavo? Kako zdaj njeno? A je Godec ženska? 

Seveda, stupid! In ne samo to: tudi Sukič je ženska! 

Življenje in jezik

Slovenščina je spolno zaznamovan jezik. Samostalniki imajo svoj slovnični spol. Moškega, ženskega, srednjega. In s tem spolom se morajo ujemati pridevniki, zaimki in deležniške glagolske oblike.

Toda na žalost feministično ozaveščenih govorcev in govork (in piscev in pisk) je slovnično dominanten moški spol. Če so osebki oz. samostalniki različnih (slovničnih) spolov, po doslej veljavnih pravilih prevlada moški spol. Kar je problem, kadar gre za ljudi. Slovnični spol se namreč ponavadi ujema z biološkim in socialnim.

Bog pomagaj. Kakor v življenju, tako tudi v jeziku.

Feministke lektorirajo

Feministično ozaveščeni pa na to ne pristajajo. To se jim zdi krivično. Ponižujoče do žensk. Zato so se začeli kregati z jezikovnimi pravili. Uvedli so stilno prakso, da pri govorjenju in zlasti pri pisanju dosledno uporabljajo obliki za moški in ženski spol. Obe. Hkrati. Obvezno. Recimo: govorci in govorke. (Dame imajo prednost? Tudi to je stvar debate. Glej spodaj.)

To podvajanje, ki se lahko hitro spremeni v gostobesedno kopičenje, se jezikovno senzibilnim kot meni zdi moteče. To je v nasprotju z ekonomičnostjo izražanja. Tudi v nasprotju z redundantnostjo, ki je do neke mere — v izogib komunikacijskim nesporazumom — celo potrebna.

Zdravnix, novinarx in posameznix?

Naslednja faza politične korektnosti je bila pogruntavščina, da so začeli kovati besede z oba spola vključujočimi končnicami, pri čemer so si pomagali z različnimi ločili in tipografskimi znaki (vezaji, poševnicami, celo podčrtaji itd.). Recimo: »delavke_ci«, »učiteljice_i«, »uporabnica_k«, »aktivist_ka«, »trener_ka« itd.

Zadnji izum je sicer nekoliko modernejši in (povzet iz angleščine) navidez bolj praktičen, je pa enako vizualno moteč. (Da, tudi izgled besed je lahko v jeziku moteč. Ne govorim o tipografiji.) Po novem predlogu je v izogib diskriminaciji na podlagi spola treba napisati: »zdravnix«, »novinarx«, »posameznix« …

Je pa res, da ta raba še ni razširjena in se najbrž tudi ne bo prijela. Še posebej ne v govorni rabi. Doslej namreč še nisem opazil, da bi unisex končnico -x uporabljala več kot ena oseba. (Ki je ženskega spola, seveda.)

Asterix in Obelix

Pri teh zadevah ne gre za premikanje meja mojega jezika, ki so meje mojega sveta. Gre za to, da Asterix in Obelix prebujenega jezika data vedeti, da se vsaj onadva zavedata pravic jezikovno ponižanih, razžaljenih, odrinjenih, ki upravičeno terjajo enako in enakopravno jezikovno obravnavo.

Jezik sam in razumevanje jezika sta pri tem samo postranska škoda. Kar je za njih zanemarljivo.

Kot kaže primer z Godcem in Sukičem, pa se vedno bolj prijema praksa, da se oseb ženskega spola ne spodobi omenjati s svojilnimi pridevniki, izpeljanimi iz njihovih priimkov, niti kako drugače dati vedeti, da so ženskega spola.

Kot da nam kradejo jezik

Dotični medij, iz katerega sem ta primer pobral, je na fronti jezikovne korektnosti tako bojevit in dosleden, da že kar fanatično boli. Je pa tega tudi v drugih medijih že kar precej. Kar se mi zdi lahkomiselno. Ljudje imajo cel kup razlogov, da se odvračajo od medijev — tako za lase privlečenih kot upravičenih razlogov —, zato jim ni treba ponujati še dodatnih. Ker to jezi. Do jezika imamo oseben odnos. Imamo ga za svojega. Zato imamo v teh primerih nasilnega spreminjanja pravil občutek, da nam jezik nekdo krade. Vsaj slovnico. Ali nam ga vsaj kratí. Imamo občutek, da se nam godi krivica. Nekako tako, kot če nam »učitelj_ica« popravi pravilno zapisano besedo in zato zniža oceno.

Krivično pa je to tudi do žensk. Ta slovnična praksa ženske maskulinizira. Kao z dobrimi, emancipatoričnimi nameni. Ampak če bi jaz bil ženska, bi bila užaljena, če bi me nekdo slovnično tretiral kot moškega. Tudi če ne bi bila sufražetka.

Woke govorci in govorke

Skratka, ta neumnost izvira iz napačne predpostavke, da bi naslov Propalestinski protest v DZ: Godčevo skrbi varnost, Sukičeva želi njeno opravičilo zvenel starinsko, mačistično, podcenjujoče in patriarhalno. Ker bi svojilna pridevnika namigovala, da sta gospa Godec in gospa Sukič lastnina oseb moškega spola, ki se slučajno pišeta Godec in Sukič.

Funkcionalno polpismene govorce in govorke opozarjam, da svojilni pridevnik v slovenščini ne izraža samo lastnine, temveč tudi pripadnost. Ne nujno možu. Lahko tudi očetu ali po komerkoli že se ženska piše. Ampak tudi ta pripadnost je preveč tradicionalistična. Ker to je vse en sam patriarhat ali še kaj hujšega. Ampak če človek ni woke fanatike, tega svojilnega pridevnike na dojema tako. In prav je in normalno, da ga niti ne sliši.

Ker guess what? Vedno je nekje nek moški. Kar se pozna tudi v jeziku. In ne vem, zakaj se ne bi.

So novokomponirani woke lektorji preveč resno vzeli _Deklino zgodbo_ od Margaret Atwood? Morda res. Ampak reči Godčeva in Sukičeva ne pomeni, da sta onidve reproduktivni spolni sužnji Odfrancija ali Odjožeta. Štekate?