Ponovna izvolitev Donalda Trumpa je potegnila za sabo demontažo svetovnega reda. V mesecu in pol je nova ameriška administracija pometla z našimi predstavami, kako bi ta red pričakovano moral delovati. Fiksne ideje o političnih, diplomatskih, ekonomskih, vojaških, varnostnih pravilih naenkrat ne veljajo več. Dvajsetega januarja je svet postal grd, zmeden, kaotičen, nevaren, negotov.

What a diference a day makes. Twenty-four little hours.

Da se lahko svet tako drastično spremeni zaradi enega samega človeka na čelu ene same države, je srhljivo spoznanje. In edina (slaba) tolažba ob tem je, da nam je Trump odprl oči, v kakšnem svetu smo živeli že doslej. Da se tega zdaj zavedamo.

Resda se je vse spremenilo čez noč. A preurejanje sveta, ki ga zdaj spremljamo v živo, niso samo disruptivne spremembe, ampak je rekonstrukcija in instrumentalizacija vrednot, ki so bile že prej vsem na očeh. Ne gre za prelom, gre za zamenjavo.

Kaj dela neprijetne čudeže?

Seveda je res, da je Trump s svojim prikimavajočim kabinetom — da ne omenjam medijsko izurjene in finančno podprte propagandne mašine — simbolno utelešenje tega, da oblast, bogastvo, aroganca, ambicioznost in vojaška moč delajo čudeže. Neprijetne čudeže.

Toda zakaj bi nas to presenečalo? Kot da tega nismo vedeli že prej!

Vedeli smo tudi, da se ljudje na oblasti — še posebej na ameriški oblasti — ne odlikujejo ravno z občutkom za pravičnost, solidarnost, empatijo, dobroto, usmiljenje. Zakaj se potem čudimo, da je Trump tretiral Zelenskega kot klošarja, ki si mu je drznil zatežiti za nek parmilijardni vbogajme? Zakaj se čudimo Trumpu, da napoveduje defundiranje javnih storitev za tisto, česar nova ameriška oblast ne odobrava? Zakaj se čudimo njegovim ambicijam, da bi si prilastil tuja ozemlja oz. naravna bogastva? That’s how it works.

Koga naj Trump pokliče?

Trump nam ni odprl oči samo glede tega, kako razmišljajo in funkcionirajo multimilijarderji. In kako funkcionira država, kjer so ti ljudje sploh ne slučajno na oblasti. Odprl nam je oči tudi glede Evrope.

Evropa ni nič drugega kot na lovorikah počivajoča kulturnozgodovinska atrakcija, ne več ekonomska in politična veličina. Je to kaj novega? Hardly. Že Henry Kissinger se je spraševal, koga naj pokliče, če hoče govoriti z Evropo. Koga pa naj Trump pokliče? Giorgio ali Viktorja? Kvečjemu njiju. Sicer pa najbrž niti ne bi hotel klicati. Če mu nekdo iz Evrope — ne ravno predsednica Evropske komisije — ima kaj povedati, naj pride k njemu v Belo hišo. (In se spoštljivo obnaša.)

Na tuj račun živeti in umreti

Odprl nam je oči tudi glede NATO pakta. Dal nam je vedeti, da ta vojaška aliansa dejansko nima smisla — vsaj ne funkcionalnega smisla —, če njene članice ne prispevajo vsaj 2 ali 3 odstotke BDP, če že ne petih, kot bi rad videl Trump sam.

Vse to še predobro vemo že dolgo, vendar smo s tem živeli kot z nekim nujnim zlom, ki nas je v svoji zmotnosti pomirjalo in uspavalo.

Še več! Trump nam je dal celo vedeti — ali vsaj potihem fantazirati —, da Organizacija severnoatlantskega traktata (OSAT) v novem svetovnem redu sploh ni več potrebna, ker se je s Severnim Atlantikom ločeni in politično razcepljeni Zahod znašel v antagonističnih taborih. Kdo bi koga napadel in kdo bi koga branil?

Pakt v sedanji obliki bi bilo treba razpustiti oz. reorganizirati. Slovenija pa naj iz pakta — obstoječega ali prihodnjega — izstopi. Zdaj je priložnost ali bo kmalu. Ker brez dramatičnega povečanja proračuna za obrambo to res ne bo imelo smisla. Niti ne bo lepo. Ker ni prav na tuj račun živeti. Pa tudi umreti ne.

Tudi to vemo po Trumpovi zaslugi. Od leta 2004 do letos nam pač ni bilo dovolj nerodno in še je bilo preveč udobno.