Da ni več na sporedu ponesrečene oddaje Panorama, ki jo je pred letom in pol lansiralo prejšnje vodstvo RTV oz. TVS — sedanje pa pravkar ukinilo —, mi ne bi moglo biti manj mar. Razen iz profesionalne radovednosti in na začetku enkrat ali dvakrat tega nikoli nisem gledal. Tako kot nikoli ne gledam Kanala A in Pop TV ali bog ne daj celo Planeta in Nove24TV. Nočem gledati senzacionalističnega šopanja z dramatiziranimi dogodki in domnevnimi škandali, aferami in drugimi kao perečimi ali wannabe razveseljivimi, življenjskimi, estradnimi, trivialnimi temami.

Svoboda poneumljanja

Prav malo pa mi je mar tudi za to, da je Milan Zver, evropski poslanec SDS/EPP, ukinitev Panorame označil kot »pogrom nad novinarji« in na Evropsko komisijo naslovil vprašanje, »kako bo reagirala na ta drastičen poseg politike v svobodo medijev in kako misli trajneje zagotoviti svobodo medijev v Sloveniji in drugih članicah«. Ker je to samo desničarski PR. Če govoričiš o svobodi medijev, ti pride prav tudi odrekanje svobode poneumljanja. Namreč svobode, da poneumljaš in da te poneumljajo.

Seveda pa ukinitev dotične oddaje ni nekaj, za kar bi si nova uprava RTV zaslužila samoumeven aplavz. Panorame niso ukinili zato, ker taka oddaja programsko, konceptualno ne spada na TVS — kar so enkrat za spremembo potrjevali tudi slabi ratingi —, ampak zato, ker jo je uvedlo prejšnje vodstvo. Pa tudi zato, ker šparajo. Zato so tudi sodelavce Panorame dali za eno leto na čakanje in jim za dobro vago vzeli tudi službene kartice, da sploh nimajo več vstopa v prostore na Moša Pijadovo, kot se je tej ulici včasih lepo reklo.

Solidarnost ima meje

Da so se odločili za tako neoliberalno brutalen ukrep — ki je sicer postranskega pomena, četudi je deklarativno simboličen —, je naslednja stvar, za katero mi ne bi moglo biti manj mar. Tudi kolegialna solidarnost ima svoje meje.

Sicer pa novo vodstvo podpira tudi oddaje, ki programsko in konceptualno ne spadajo na TVS. Taka je recimo Tarča. To ni nič drugega kot senzacionalističen čvek, ki ga zagovarjajo s podobnimi argumenti, kot se Zver protivi ukinitvi Panorame. Svoboda govora. Raziskovalno novinarstvo. Mnenjski pluralizem. Kritičnost do oblasti. In podobne lepo zveneče medijske čarobne palčke, s katerimi lahko manipuliraš.

Nacionalni šport

Šimfanje RTV in še posebej TVS je nacionalni šport. Čeprav v zabijanju pripomb dosegamo vrhunske rezultate, je resnici na ljubo treba povedati, da se velikanska večina s tem ukvarja samo rekreativno in še to samo v trenutkih brezdelja. Najraje pri takih zadevah, kot je bilo recimo predvajanje nesrečnega posnetka revivala razvedrilne oddaje Poglej in zadeni Stojana Pauerja izpred skoraj tridesetih let.

Dragih gledalk in spoštovanih gledalcev pa seveda ne moti tako zelo, če TVS predvaja posnetek koncerta Prifarskih muzikantov izpred dvanajstih let. Verjetno zato, ker je tehnično ustreznejši. Ker na to veliko damo.

Včasih se jim seveda tudi kaj posreči. Oktobrski koncert skupine Joker Out v Stožicah je bil na sporedu že po treh mesecih celo v dveh delih.

Jasen signal

Sicer pa so televizije kot tradicionalni medij — namreč vse televizije, seveda pa na čelu s TVS — v neugodnem položaju neglede na to, kaj nam ponujajo. Gledanost pada že po inerciji spreminjanja kulturnih in lifestyle navad, pa če se vodstva na glavo postavijo.

Zato do neke mere razumem, da amaterski gasilci požara predvajajo neumnosti kot Poglej in zadeni in Tarčo. To folk rad gleda. Ljubiteljev trasha je bilo že od nekdaj več — in jih bo tudi v prihodnje še več — kot rekreativcev, ki najraje gledajo tisto, kar lahko šampionsko šimfajo.

Je pa seveda res, da bi to moral biti jasen signal, da RTV brez radikalne spremembe političnega, poslovnega, programskega modela in koncepta nima perspektive. (TVS ga nima. Za Radio Slovenija se ne bojim.)

Kot da se nič ne dogaja

Zato tudi mislim, da je glavni problem nacionalke vztrajanje pri preživelih modelih in konceptih. Popravek zakona, od katerega je pol Slovenije pričakovalo in nazadnje tudi le dočakalo odrešitev od janšizma, je bil zamujena priložnost, ker tem bolj bistvenim spremembam ni posvečal nobene pozornosti. Edine novotarije, ki jih je novi zakon uvedel, so se dotikale samo političnih imenovanj in političnega nadzora. Toda razen tako imenovane depolitizacije ali vsaj dejanšizacije se na RTV Slovenija ni spremenilo nič. In to še zdaleč ni dovolj. Aktualno vodstvo dela tako, kot da je edini problem, da so v minusu — sicer pa da se nič ne dogaja. In to se ne bo dobro končalo.