Moram priznati, da do te srede, ko je umrl od atentatorjeve krogle, še nikoli nisem slišal za Charlieja Kirka ali pa so mi njegovo ime in z njim povezane novice ušle iz spomina. Ameriške medije sicer pozorno, četudi selektivno spremljam — vsaj New York Times, New Yorker in do nedavnega tudi Washington Post. No, novic o Kirku je kljub njegovi mladosti moralo biti veliko že dolgo. Čeprav je še dobro, da prav vsaka uvožena bizarnost ne pride avtomatično do nas ali vsaj ne do mene. Sem se pa zdaj pustil o njem na hitro, a izdatno podučiti.

[Opomba: Ta tekst za nedeljsko izdajo in ponedeljkov ponatis sem pisal v četrtek dopoldan. V petek sem napisal še enega, ki pa je bil objavljen že v soboto.]

Molimo!

Očitno pa je pri enaintridesetih letih ubitega pro-Trump tribuna, influencerja in aktivista še predobro poznala Slovenska demokratska mladina (SDM). Namreč podmladek SDS. Ali pa se zdaj vsaj delajo, da so ga že prej poznali, ker se mladim desničarjem spodobi pokazati sočutje ob smrti mladega desničarja.

Tako so zapisali ob njegovi smrti:

“Charlie Kirk je bil navdih za generacijo mladih v Ameriki in po svetu. Na globok in smiseln način je nagovarjal mlade ter jim pomagal odkrivati moč njihovega glasu. S svojim voditeljstvom je neštetim ljudem vlival pogum, da so govorili svobodno, branili svobodo in živeli s trdnimi prepričanji.”

“Kot predan kristjan je nudil moralni kompas in imel pogum spodbujati dialog v družbi, ki se vse bolj razdvaja. Kot ljubeč mož in mlad oče je utelešal pomen družine ter odgovornosti do naslednje generacije.”

“Njegova smrt nas je globoko pretresla. Nesprejemljivo in srce parajoče je, da je postal tarča zgolj zato, ker je uveljavljal svojo svobodo govora.”

“V teh težkih trenutkih molimo za njegovo družino in bližnje.”

Senzibilnost za orožje

V Sloveniji imamo srečo, da strelno orožje ni preprosto dostopno komurkoli in da ga je temu primerno v privatni lasti relativno malo. Že samo to pomaga reducirati na minimum možnosti, da bi ideološko radikalizirani fanatiki in/ali labilni, k psihopatiji in sociopatiji nagnjeni posamezniki, ki bi se jim v nekem trenutku preprosto odpeljalo, napadali in pobijali ljudi, s katerimi se ne strinjajo ali jim gredo kratko malo na živce. Kaj šele otroke in mladino v šolah zaradi namišljenih in/ali nepredelanih frustracij.

So pa še drugi razlogi, da se to dogaja ali ne dogaja. Atentati in strelski pohodi so neglede na incidenco povsod izjema, ki potrjuje pravilo, da mora biti družba, v kateri se to dogaja, bolj ali manj senzibilizirana za orožje in za obračunavanje z orožjem. Čeprav velikanska večina normalnih ljudi nikoli ne bi česa takega storila — tudi če poseduje orožje in če s posedovanjem orožja izraža nek lifestyle —, je to v zraku. In potem se na družbeni margini vedno najde psiho, ki pa se tega vendarle loti in vzame pravico in resnico v svoje roke.

234 let

Ironija usode je hotela, da je bil prav Charlie Kirk zagovornik pred 234 leti ratificiranega Drugega amandmaja k Ustavi ZDA, ki državljanom — razen obsojencem za težja kazniva dejanja in duševno bolnim — zagotavlja pravico do nemotenega posedovanja in nošenja orožja. Nekoč je namreč rekel, da “Drugi amandma, ki ščiti naše druge od Boga dane pravice, odtehta nekaj smrti od strelnega orožja vsako leto”.

Ironično pa je tudi, da naš žalujoči desni podmladek organsko raste iz humusa, ki odkrito zagovarja neko verzijo Drugega amandmaja tudi v Sloveniji.

Kakorkoli, stališče v zvezi z orožjem je samo ena od Kirkovih mnogih simplificiranih in zato kao prepričljivih izjav. Tako preprosto si je razlagal svet. WHO je bila po njegovem “Wuhan Health Organization”, hidroksiklorokin pa “stoprocentno učinkovito” zdravilo proti kovidu. Zakaj je med temnopoltimi — ki jih je za okrog 14 odstotkov populacije ZDA — nesorazmerno več storilcev kaznivih dejanj? Hja, zato pač, ker jih približno petina odrase brez očeta. Črnci impregnirajo žensko in odidejo. Pustimo vendar te sociološke in antropološke podrobnosti o neenakih možnostih in deprivilegiranosti. Humanisti samo komplicirajo in iščejo izgovore. To je vse skupaj samo woke. Tudi zato je 6. januarja 2021 Charlie Kirk pred Kapitol pripeljal nekaj avtobusov desantnih demonstrantov. (Sedem avtobusov. Napovedal jih je sicer osemdeset.)

Navdih za mlade

Da, da. Charlie Kirk je bil res navdih za mlade. Konservativna in katoliška mladina dandanes pač tako razmišlja. Svet si razlagajo poenostavljeno. Razmišljajo sicer veliko — da ne rečem preveč —, vendar jim za občutek, da imajo prav, zadošča že navidezna konsistentnost po svoje veljavnih, vendar nepovezanih argumentov.

Takim je mentalno stregel Charlie Kirk. Za razliko od drugih, še skrajnejših desničarjev je bil lepo vzgojen in vljuden, uglajen, predvsem pa inteligenten in artikuliran.

Atentat je bil nesmiseln, vendar žrtev ni umrla zaman. Charlie Kirk bo po smrti postal mučenik in bo še bolj “navdih za generacijo mladih v Ameriki in po svetu”, kot se je izrazila SDM. Tako gre to.