Da so ta glavni slovenski desničarji osvojili kar štiri poslanske mandate, je zaskrbljujoče znamenje, da gre naš mali svet k hudiču. Ni pa takšen rezultat neko strašno presenečenje. Glede na to, da se je desnica skoraj v vseh evropskih državah okrepila, je bilo neizogibno, da se je to moralo zgoditi tudi v Sloveniji. Samo najbolj nepoboljšljivi optimisti — z mano vred, da ne bo pomote — so bili tako lahkoverni (in/ali nejeverni), da si takega uspeha SDS niso mogli, znali ali hoteli predstavljati.

Presenečenje je nekaj takega kot razočaranje. Čisto isto to ni, ker je razočaranje lahko pričakovano. Sta si pa pojma blizu. Sledi torej kratka lestvica sinočnjih presenečenj in razočaranj.

Primer Grims

Največje razočaranje je izvolitev Branka Grimsa. Nekateri poznavalci sicer pravijo, da nad tem niso presenečeni. Verjamem. Toda Grimsova izvolitev je ena od tistih stvari, ki jih jaz sam nisem in nikoli ne bom pripravljen sprejeti kot nekaj samoumevnega ali neizogibnega. Da bo človek njegove mentalne in intelektualne baže reprezentiral Slovenijo v Evropskem parlamentu, je ultimativna blamaga.

To je torej top. Naslednja stvar pa je že do neke mere vsegliharska.

2019–2024: Nekega lepega dne

Da je bila nekega lepega dne leta 2024 izvoljena v Evropski parlament s preferenčnimi glasovi Zala Tomašič, je kar visoko na lestvici smešnosti in neverjetnosti. Toda resnici na ljubo: to je vendarle nekaj podobnega kot to, da je bila nekega lepega dne leta 2019 izvoljena v Evropski parlament s preferenčnimi glasovi Irena Joveva. Leta 2019 je to bilo podobno razočaranje, le da njena takratna stranka LMŠ ni bila tako zlovešča kot SDS — ali kot je SDS vsaj danes z Grimsom.

Primer Šarec

In če že omenjam bivšo stranko LMŠ: presenečenje in razočaranje je tudi, da je bil nekega lepega dne leta 2024 izvoljen za evropskega poslanca s preferenčnimi glasovi Marjan Šarec. To se mi zdi povsem skregano s politično higieno. Da si obrambni minister sploh dovoli kandidirati za evropskega poslanca?! No, da mu dovolijo. Da mu stranka dovoli …

Bolj politično nehigienično — in v fiktivnem nadaljevanju zgodbe še tem večje presenečenje in razočaranje — od Šarčeve izvolitve same bi bilo samo to, da bi obrambni resor od njega prevzel Damir Črnčec.

Primer Grošelj

Politična nehigieničnost pa lahko hvala bogu tudi dokazuje, da je še pravica skazica na svetu. Potem ko je Gibanje Svoboda najprej nehigienično odslovilo Klemna Grošlja s svoje liste, se je Grošelj sam preokobalil na iks-ipsilon listo Zelenih Slovenije in kot v eksemplarični basni klavrno popušil. To je bil eden od redkih sinočnjih rezultatskih dosežkov, ki ni bil niti presenečenje niti razočaranje.

Primer Levice in Resni.ce

Da sta Levica in Resni.ca ostali brez evropskega poslanca, tudi ni presenetljivo, razočaranje pa je to samo za redke. Toda primerjava rezultatov teh dveh strank je dejansko šokantna. Gre za to, da je Levica (po zadnjih podatkih DVK ob tričetrt na tri zjutraj) dobila samo 4.568 glasov več (30.822) kot Resni.ca (26.186). Kar je zelo majhna razlika, če upoštevamo, da je Levica vendarle vladna stranka, Resni.ca pa ignorantska asociacija suverenističnih obskurantistov.

In če primerjam še naprej: Levica je dobila samo nekaj več kot dvakrat toliko glasov kot Uroš Lipušček (14.533) in samo približno trikrat toliko kot Zeleni Slovenije (10.425) in Nič od tega Violete Tomič (10.040). Kaj še torej preostane srednje velikim in/ali srednje majhnim? V čem je sploh še razlika med alternativci, marginalci, outsiderji, (samo)izobčenci in zajebanti?

In če upoštevamo vse te bizarnosti, je sinočnja zmaga SDS ne samo edina stvar, ki ni bila presenetljiva, ampak je bila celo zaslužena.