“Ekskluzivno!” V soboto je po poročanju Nore24TV.si policija prejela prijavo posilstva “mladoletnice”, ki da ga je zagrešil državljan Burundija — sicer “z urejenim stalnim bivanjem na območju Slovenije”.

Morda je res, morda pa ni. Kdo bi vedel. Ampak kdo bo verjel informacijam, ki jih dotični objavljajo? (Razen bedakov, mislim, ki jim je to namenjeno?) Sicer pa, komu se še ljubi to preverjati? In le zakaj bi preverjal? Ker koga to res zanima? V čem je sploh smisel te moralne panike?

To omenjam kot melodramatičen in ciničen uvod. Ne gre za preklete, nesrečne migrante. Ne gre za “sum kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost”. Ne gre za medijsko in politično masturbiranje na pornografijo namišljenega propada zahodnoevropske civilzacije, slovenskega naroda in konca krščanstva.

Ne. Gre za dezinformiranje.

“Kaj pa, če je vse res?”

Gre za to, da nimamo nobenega razloga, da bi verjeli zlohotnim virom informacij. Nasprotno. Imamo razlog, da jim ne verjamemo. Gre za to, da se pod površjem medijskega mainstreama skriva alternativni informacijski ekosistem, iz katerega drhal to črpa. Tam se rojevata in razmnožujeta fake news in moralna indignacija — in prehajata v mainstream. In ko sta enkrat tam, je kao vse res.

Nekoč davno je obstajal tabloidni slogan za nek Dnevnikov prilogarski šoder: “Hopla! Kaj pa, če je vse res?” Medijska evolucija pa je pripeljala do tega, da je danes vse res. Še preden je dejansko objavljeno. Kakor hitro kdo pomisli in deli naprej, je že ziher res. Res je, ker je nekdo pomislil. Res je, ker je možno. Res je, ker je mogoče res.

Če tega ne spremljate, ne boste prikrajšani za nič. Ne bo pa vam škodilo, če boste vedeli. Morda se boste v tej poplavi informacij bolje znašli.

Radio Erevan

Spomladi so zagnali cirkus zaradi nedokazanega, demantiranega, izmišljenega, rekla-kazala posilstva v Tivoliju. “Vir je povedal”, da so bili “storilci […] trije temnopolti moški”. Oni pa so to objavili. In za vsak slučaj dodali, da je policija “skopa s podatki”.

Pa ni bila skopa. Policija je to radio-erevansko demantirala: “Dogodek se ni zgodil na področju Tivolija”, niti “niso bili vpleteni tujci”.

Navedba o demantiju policije je — presenetljivo — iz istega članka. Goebbelsovski medij je tako razpištoljen, da v istem odstavku gladko objavi tako svojo trditev kot tudi uradni demanti te trditve — in mirno serje naprej. Ker je itak jasno, da je totalno vseeno, kaj reče policija, odkar Hojs in Olaj nista več bog in batina slovenske represije (in funkcionalne nepismenosti ostrih in topih predmetov).

Toliko o samorefleksiji

To se ponavlja. Prejšnji teden so objavili novico, da je migrant “v času kosila” haral po nakupovalnem centru na Viču. Bojda je ukradel nekaj v drogeriji in se potem še usajal. Koliko je še takih incidentov, pa sploh ne pridejo na dan, ker niso vpleteni migranti?

Zgovoren primer — čeprav iz drugega vica — je junijska štorija o “temnopoltem” potniku, ki da je na mestnem avtobusu težil mladoletnicama in eno od njiju celo “porezal”.

Incident ni krožil samo po desni žuti štampi. O tem so poročali tudi Žurnal24, Siol, celo Necenzurirano — in to celo na podlagi izjav policije. Ta je po “dodatnem zbiranju obvestil in pregledu zaseženega videomateriala” ugotovila, da je bila prijava … — lažna.

Zabavno pa je, da so dotični mediji poročali o demantiju incidenta s podobno mešanico navijaške privoščljivosti in amoralne brezbrižnosti kot o prvotnem “incidentu” samem.

Toliko o samorefleksiji v našem cehu.

“Far-right thuggery”

Pogled z desnega zapečka in od daleč je drugačen. Novice so resda zaskrbljene in dramatične, toda obenem optimistične, da ima folk tega že povsod poln kufer. Ne samo Slovenci, ampak tudi v razvitem, belem svetu. Pojdima zdaj še malo tja.

V omenjenem mediju — ki so ga v Rusiji blokirali, da bi odvrnili sume, da prisegajo na iste vrednote, čeprav so navidez nasprotniki — namreč preberemo:

“Velika Britanija tudi danes pričakuje množične proteste Britancev, ki imajo dovolj priseljevanja in negativnih incidentov, povezanih predvsem z napadi z noži, ki so zadnja leta v državi močno v porastu.”

Britanski premier Keir Starmer to vidi drugače. V nedeljo se je potrudil na televizijo in te “množične proteste” — razbijanje, zažiganje, spopade s policijo — poimenoval “skrajno desničarsko divjaštvo”.

Popolni vihar

Tega si Starmer ni izmislil. To ni njegovo mnenje. To je dejstvo. Družbena omrežja so ustvarila popolni vihar za skrajno desne nemire v Veliki Britaniji. Tako kot že leta 2018 v Chemnitzu in 2021 v Washingtonu.

Ogorčenje in agresivnost, ki vodita v fizično divjaštvo in uničevanje — v Sloveniji zaenkrat še ne do te mere —, nista nastala iz nič. Nista pa posledica dejansko spremenjenih družbenih razmer. Sta posledica sprejemanja, deljenja in vrednotenja informacij.

Filipinsko-ameriška raziskovalka (in dobitnica Nobelove nagrade za mir za leto 2021) Maria Ressa ugotavlja, da so družbena oz. komunikacijska omrežja (Telegram, Parler, Gab in Bitchute) inkubator skrajno desnih, konspirativnih, ekstremističnih, asocialnih ideologij. Tako imenovani “alternativni informacijski ekosistemi” so postali “polarizacijska mašina”.

“Vedno je obstajala polarizacija,” pravi Ressova, “ampak nekoč so ljudi povezovali politiki. Zdaj je to nemogoče. To, kar je prej radikaliziralo ekstremiste in teroriste, zdaj radikalizira javnost. Informacijski ekosistem je tako narejen.”

Tudi če ne …

Postresničnostni svet je tako narejen. Post-truth. Emocije nad fakti. Skrajna desnica izkorišča te močne emocije — jezo, ogorčenje, strah, celo presenečenje in nejevero, skepso, dvom in razočaranje. Zato migranti posiljujejo in kradejo, tudi če ne posiljujejo in kradejo. Zato se umetniki norčujejo iz Kristusa, tudi če se ne norčujejo. Zato moški premagujejo ženske v boksu, tudi če so ženske. Zato hočejo levičarji pobiti 220.000 volilcev SDS, tudi če tega nočejo. Zato je Trump zmagal, tudi če ni zmagal. Zato so islamisti požgali notredamsko katedralo, tudi če je niso. Zato nas s 5G kontrolirajo, tudi če nas ne. Nekdo je to pomislil in šeral, postavil hipotezo. Za vse drugo — da je ziher res, ker je mogoče res in ker je možno — pa so poskrbeli algoritmi.