Je Festival Lent folklorni festival? Je. Je jazz festival? Je. Pop? Rock? Je. Popevke, šansoni, kantavtorji, crossover? Je. Alter? Je. (Hvala bogu ne preveč.) Festival kreative za nedoletno deco in spodbujanje bralne kulture? Je. Pa teatra se tudi kaj najde. In še marsičesa. Recimo festival za vinske in streetfood fajnšmekerje.

V Ljubljani bi rekli, da je Festival Lent festival brez koncepta. Da je to krneki. Use skp nč. Za vsakogar malo in za nikogar posebej. Ker nobena zvrst ne prevladuje. Brez veze, ker dogodki sami zase itak niso nič posebnega, česar ne bi mogli videti in slišati drugje — če bi nas zanimalo. Zanima nas pa ne. Če smo seveda Ljubljančani ali nasploh Neštajerci. Festival Lent je za Mariborčane. Kar ni neres.

Kako in zakaj?

Bi torej lahko rekli, da je Festival Lent (po)splošen kulturni festival, če ga že konceptualno in žanrsko ne moremo natančneje opredeliti? Da. Lahko bi rekli, da je to večdnevni kulturni dogodek, ki vključuje vse živo od umetniških in razvedrilnih zvrsti pa do frivolnih in prosvetnih prostočasnih dejavnosti.

A s tem ne bi povedali veliko, še najmanj pa o Festivalu Lent. Pomanjkanje koncepta, kot bi rekli kritiki, je v bistvu zavestna dekonceptualizacija. Hkratna popularnost, priljudnost in všečnost naredi iz Lenta hedonističen dogodek, ki transcendira okuse in fokuse.

Trdim pa, da je to vžge in prosperira samo v Mariboru. Ni mi (še) čisto jasno, kako in zakaj, ampak naj poskusim.

Gentrifikacija

O zadevi se dá povedati veliko. Za začetek recimo to, da je Festival Lent direktna posledica urbane revitalizacije (dela) starega mestnega jedra. Ta se je začela pred štiridesetimi leti z obnovo degradiranega območja ob reki, ko so porazirali romske zemljanke in postavili času primerne, postmoderne pastiše srednjeveških arhitektur in počasi restavrirali preostale razvaline in nazadnje z Lenta pregnali še promet.

Maribor je dobil nazaj sicer nevelik kos mesta, ki ga prej nihče ni pogrešal, ker nihče ni pomislil, da bi tam lahko bilo lepo in zabavno. Nastal je Festival Lent. Zgodila se je gentrifikacija. (To ne obstaja samo v Ljubljani.)

Ta se je skoraj sprevrgla v lastno nasprotje. Pred leti je bil Festival Lent tako skomercializiran in podružabljen, da je cela rive gauche od Starega mosta do Sodnega stolpa zgledala kot vašar, kjer je smrdelo po čevapih — kot v Ljubljani decembra okrog Tromostovja — in kamor je folk z desnega brega prihajal na korzo.

Potem pa prideš v Minorite

Sem dokaj reden obiskovalec festivalov. Ljubljanskih. LIFFe (oz. FAF) obiskujem od začetka (1990), Jazz festival v Ljubljana pa od zaporedne številke 19. (1979). Vsakih par let grem v Portorož na Festival slovenskega filma. Vsi ti festivali so profilirani, niso pa socializirani. V mestu se kakor da nič ne dogaja. Totalna tuga. Pogledaš film ali greš na koncert — potem pa domov. Še posebej v tako imenovanem slovenskem Cannesu. Na koncu LIFFa je vedno žur, na katerem imaš vsako leto skoraj slabo vest, da si se nanj čudežno prišlepal. Na Jazzu včasih človek še lahko kaj spije, dokler ga s terase Kluba CD ne vržejo ven.

Potem pa prideš v Maribor. Na Lent. V Minorite. Najprej na koncert na tem prizorišču, ki se edino v Sloveniji lahko meri s Križankami. Na nek jazz. Letos Ibrahim Electric in Lakecia Benjamin. Ful boljša kot pred dvema letoma v tisti Gallusovi katakombi. Kar te navda z energijo in si evforičen. (Citiram prijatelja. Jaz ostanem kul, pa če sem še ne vem kako navdušen nad muziko.)

After

In potem je na afterju nenadoma petsto ljudi. Najmanj. Ljudi, ki večinoma plešejo! Densajo! Tako rekoč pri vsaki mizi migajo. (Dobro, no, težko je biti pri miru, če rola muziko Rončel.) Za razliko od ekstravagantnežev, ki se mečejo pod odrom na zaključku LIFFa.

In ti v Minoritih so obenem ljudje, ki si pošteno plačajo pijačo sami — če jih ne částijo drugi, kar je itak pravilo —, ne pa da se pritožujejo, ko prireditelju zmanjka zaloge, kot se ponavadi dogaja v Ljubljani. V Ljubljani itak ni žura, če pijača ni zastonj. (Okej, en je bil: nedavna štiridesetletnica diska Turist.) Še huje! Dogaja se tudi, da pijače ne dobiš, tudi če si jo pripravljen plačati. Ker lokal ne dela (več).

Mesto prijaznih in razposajenih ljudi?

Ne vem, kaj je to v Mariboru. Mesto prijaznih in razposajenih ljudi? Morda. Četudi se mi zdi, da tam vidim tudi veliko deprimiranih. Ne seveda na Lentu. Tam so vsi dobre volje in komunikativni. A saj ne gre samo za to. Gre za to, da razen v Sarajevu — kjer sem bil na filmskem festivalu samo enkrat — še nisem videl, da bi célo mesto živelo z neko prireditvijo. Aja, pardon: pa enkrat v Izoli, na Kino Otoku. 

Ne sprejemam stereotipa, da so Mariborčani odprti in veseljaški ljudje zato, ker so nagnjeni k dezinhibiranju s pomočjo alkohola. Kar zdaj vidim, je nekaj drugega. Ko sem pred več kot štiridesetimi leti načrtno spizdil iz mesta — pa tudi stran od staršev, na svoje —, je bilo to mesto mrtvo. Zdaj pa ni več. Zame in za mnoge Mariborčane je bila Ljubljana svet. Sem se takrat motil? Ali pa se je res nekaj spremenilo? Morda Ljubljana, morda Maribor? Zagotovo obe mesti.

Žanr in koncept

Ni pa se spremenilo to, da Ljubljane ne zanima Maribor in da je Mariboru vseeno, če Ljubljane ne zanima. Mesti sta samozadostni. Ljubljana je kulturno vzvišena, Maribor pa je kulturno sproščen. Zato so ljubljanski festivali intelektualno targetirani, konceptualni, profilirani, v družabnem smislu pa brezpredmetni. Mariborski Festival Lent pa je feelgood festival. To je ta žanr in koncept festivala. Ker se ljudje bolj znajo imeti fajn.