Veliki šmaren je vedno priložnost, da Cerkev opozori nase in dá vedeti, da je pomembnjši družbeni faktor, kot se v Sloveniji zdi in kot dejansko je. Tako je recimo za včerajšnje Marijino vnebovzetje minilo natanko osemindvajset let, odkar je tedanji slovenski nadškof metropolit dr. Franc Rode v pridigi na Brezjah omenil “sramotni 55. člen ustave”, ki garantira pravico da splava.

Razodetje

V tem duhu ni govoril samo enkrat. In ko ga je nasledil msgr. Stanislav Zore, je ta rabil samo dve leti, da je za Rodetom — sicer prijazneje in z briljantno svetopisemsko metaforo “velikega ognjenordečega zmaja, ki […] preži na otroka, ki ga žena rojeva” (Raz 12,1-6) — leta 2016 to averzijo do abortusa ponovil:

“Včasih imam občutek, da je našemu narodu bolj pomemben medved v kočevskih gozdovih kakor pa otroci, ki v nemem kriku umirajo med nami, ker smo nehali biti usmiljeni, ker nočemo biti usmiljeni.”

No, zdaj je kler končno ugotovil, da splav ni najhujši problem, saj število abortusov v Sloveniji že desetletja konstantno pada (in to znatno). Najhujša problema, ki ju je v mirno in dostojanstveno razgretih glavah pobožnih še mogoče miselno in smiselno povezati z Marijinim kultom, sta zdaj dva: Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in … — guess what? — … pokopavanje mrtvih!

Patetične hiperbole

Zore je svoje nestrinjanje z ZPPKŽ argumentiral — najbrž publiki primerno — povsem populistično. Poslance, ki so zakon izglasovali, je denunciral kot “zagovornike smrti”. Kar sploh ni noben argument, ampak demagoško, manipulativno posploševanje na prilehnem nivoju združene desničarske falange, ki hoče zmagati na prihodnjih volitvah in moralno prevrednotiti Slovenijo.

Ad ena, referendumski koristni idiot bluzi o “zastrupitvi bolnih in starejših”. Glavni opozicijski veljak govoriči o “kulturi smrti”. Verski in/ali desničarski mediji pišejo traktate o “plazu smrti” in o “dovoljenem samomoru s pomočjo” in o “ubijanju nemočnih”. To so patetične hiperbole, ki brenkajo na emocionalne in zastraševalne strune, ob katerih mi gre brez najmanjše pietete ali kaj šele empatije na kozlanje.

Kapacitete in potrpežljivost

Še več! Argumenti nasprotnikov — z nadškofom vred, če že ne z njim na čelu — nimajo nobene zveze z etiko in metafiziko krščanstva. Zato bi od najvišjega slovenskega predstavnika RKC pričakoval kaj več. Nekaj bolj tehtnega.

Ker argumenti proti ZPPKŽ obstajajo. Sam ta zakon podpiram, vendar kljub temu ne mislim, da je koncept, da neozdravljivo bolan in neznosno trpeč človek sam stori konec, tako samoumeven, da o njem nima smisla diskutirati. Pa še kako bi lahko diskutirali! Če bi seveda znali. Ampak živimo v Sloveniji. Omislili smo si zakon, ki se dotika ultimativnih vprašanj človekovega bivanja, nimamo pa intelektualnih in moralnih kapacitet — in potrpežljivosti —, da bi o njem resno razpravljali.

Kuferaum

In kar je najhuje, teh kapacitet očitno nima niti Cerkev, ki se za to zdi ena od poklicanih. Koprski škof Štumpf je na taistih Brezjah že pred dvema mesecema po poročanju Družine rekel takole:

“Sliši se namreč, da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avto in peljal na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za ‘sladko uspavanje v smrt’. Če bi se to slučajno zgodilo kateremu izmed nas, potem prosimo tega prevoznika, naj nas prej pelje še sem, na Brezje, da bomo še enkrat prosili Marijo za pomoč.”

Naložiti človeka v kuferaum pa peljati na odpad? A je on normalen? 

Ne mislim, da RKC pri vsem tem ne bi smela imeti besede. Vendar ne na tak način. Ne s takim pavšalnim, cenenim in obrabljenim, s poduhovljenostjo skreganim argumentiranjem, da z zavzemanjem za avtoevtanazijo zagovarjamo smrt in odmetvamo odslužene ljudi. To ni vredno Cerkve.

Problem nepokopanih

Zore pa je nauk Marijinega praznika povezal še s problemom nepokopanih. No, prav. Recimo, da je zadeva aktualna. Čeprav je spoštljivo pokopavanje pokojnih — tudi v vojni ali po vojni random pobitih, iz maščevanja in/ali objestnosti — starejše od krščanstva, mu pri tem dam načeloma prav.

Žal pa si nadškof tudi ni mogel kaj, da ne bi v svoji farški gorečnosti za pobite domobrance oz. domače izdajalce terjal “dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil”. 

Dostojanstvo, ki pripada vsakemu umrlemu človeku — to absolutno. Toda poštenje in ljubezen do domovine? Totalen fail. Le zakaj bi brezpravno pobitim izdajalcem lastnega naroda v najtežjih trenutkih priznali poštenje in ljubezen do domovine?

Let it be

Gròb ja, vsekakor. Toda od metropolita bi pričakoval, da se bo zavzemal za pokop pobitih neglede na to, da je bilo njihovo ravnanje med drugo svetovno vojno nepošteno; neglede na to, da je njihova ideološko pervertirana ljubezen do domovine — v bistvu bolj love-hate relationship z lastnim narodom — izvirala iz povsem zmotnih, nezrelih, naivnih, z zgodovino skreganih predpostavk o nacionalni samobitnosti in obči družbeni pravičnosti. Ne pa da jih opravičuje in povzdiguje zato, ker so bili pobiti. To ni več pieteta, ampak politični in zgodovinski revizionizem.

Za to gre. Te nesrečnike je treba dostojno pokopati v vsakem primeru. Čeprav niso ravnali pošteno in čeprav niso ljubili domovine tako, da bi si danes zaslužili kaj več kot spodobno obeležen grobek. Biti zločinsko ubit antijunak še ne pomeni, da si zaslužiš spomenik. Zaslužiš si, da te neka Antigona — in ne bog ne daj Marija — simbolično posuje s prahom. Speaking words of wisdom …