Jeff Bezos, lastnik časopisa The Washington Post, se je odločil, da bo njegov medij na mnenjskih straneh odslej zagovarjal “osebne svoboščine in prosti trg”. Stališč, ki temu nasprotujejo, ne bodo več objavljali. Dosedanji mnenjski urednik David Shipley je zaradi Bezosove poteze odstopil s položaja in zapušča časopis.

Novica zlovešče prispeva k akutni psihozi ob kopnenju pozornosti, ki jo dosedanja, izumirajoča publika posveča tradicionalnim medijem. Predvsem pa to neženirano uveljavljanje lastniških prerogativov prihaja v kontekstu oportunistične sprege med politično in ekonomsko močjo — konkretno neoneoliberalno populistične naveze med Trumpovo administracijo in oligarhi.

Tako o tem poroča The Washington Post sam. Takole pa The New York Times, verjetno še zadnji kredibilni časopis v ZDA.

Old money, new money

Bezos je očitno presodil, da se mu s časopisom bolj splača eksplicitno in ekskluzivno podpirati “osebne svoboščine in prosti trg” — in biti pri tem všečen predsedniku —, kot pa služiti poštenemu, nepristranskemu, celovitemu, uravnoteženemu razmišljanju in informiranju.

Lastnik sam sicer pravi, da bo “stališča, ki nasprotujejo tem stebrom, [The Washington Post] prepustil v objavo drugim”. Minili da so časi, ko so časopisi ponujali mnenja o širokem spektru tém: “Danes to funkcijo opravlja internet.”  

Washington Post je s 130.000 tiskanimi izvodi in z dvema milijonoma in pol digitalnih naročnikov tretji največji časopis v ZDA (za New York Timesom in Wall Street Journalom) in temu primerno referenčen. Ustanovljen je bil leta 1877 in je v svoji zgodovini prejel 76 Pulitzerjevih nagrad (med drugim za razkritje afere Watergate, ki je pripeljala do odstopa predsednika Nixona).

Jeff Bezos, ustanovitelj in največji individualni delničar Amazona, z 242 milijardami dolarjev premoženja tretji najbogatejši človek na svetu — za Elonom Muskom (384 milijard) in Markom Zuckerbergom (254 milijard) —, je leta 2013 kupil The Washington Post od Donalda Grahama, nekdanjega izdajatelja Washington Posta (1979–2000), sina Katharine Graham (1917–2001), nekdanje izdajateljice Washington Posta (1963–1991), in Philipa Grahama, prav tako izdajatelja Washington Posta, in vnuka Eugenea Meyerja, ki je leta 1933 — ko je odstopil z mesta predsednika Federalnih rezerv — kupil takrat napol bankrotirani WaPo.

To je ta ameriški old money. Vse je ostalo v družini — dokler ni družina sama prodala srebrnine novemu denarju.

Non-endorsement

Pripomniti je še treba, da je Bezos kot lastnik v treh letih po prevzemu spravil časopis v zelene številke. Dokler se ni v zadnjih mesecih — opogumljen od Trumpovega comebacka — začel vmešavati v uredniško politiko. Tako je Bezos že tik pred volitvami osebno poskrbel za to, da Washington Post po skoraj štiridesetih letih ni endorsal nobenega od kandidatov. In to na prigovarjanje enega od njiju. Enkrat, dvakrat, trikrat lahko ugibate, katerega.

Da WaPo ni podprl nikogar, se je MAGA ljudstvu — ki časopisa ali časopisov najbrž sploh ne berejo, ampak principi so principi — in Republikancem zdela edina poštena stvar, ki jo je Kamali Harris kao neprikrito naklonjeni medij lahko naredil. Demokrati in liberalci pa so iz tega ne neupravičeno sklepali, da se častitljivi časopis s tem odpoveduje plemenitemu poslanstvu in si v imenu namišljene objektivnosti zatiska oči pred nevarnostjo zdrsa v fašizem v primeru Trumpove zmage.

Super pogruntavščina

Dejansko je prejšnji mesec štiristo zaposlenih pisno zaprosilo Bezosa za sestanek — do katerega v nadaljevanju ni prišlo — z naslednjo obrazložitvijo:

“Globoko smo zaskrbljeni zaradi recentnih odločitev vodstva, ki so pri bralcih vzbudile dvom v integriteto te institucije, prelomile s tradicijo transparentnosti in nekatere naše najodličnejše kolege pripravile do tega — ali jih še bodo kmalu —, da odidejo.”

Imamo pa tudi razloge za dvom, ali bomo v The Washington Postu v prihodnosti še brali članke, kakršen je bil objavljen še predvčerajšnjim: Elon Musk’s business empire is built on $38 billion in government funding — namreč o astronomskih vladnih naročilih, posojilih, subvencijah in davčnih kreditih, ki jih je lastnik Tesle, SpaceX-a in X-a, self-proclaimed self-made poslovnež, bil deležen.

To morda še gre nekako skupaj z “osebnimi svoboščinami” — vsaj takimi, kot si jih predstavlja inženirstvo —, ne gre pa skupaj s “prostim trgom”. Še zlasti ne, če po drugi stranih haraš po državnih službah in agencijah in njihovih budžetih in se zapikavaš v vsak kao nesmotrno porabljen dolar.

Za take kot Musk je država super pogruntavščina, dokler jih kot entrepreneurje zasipava z dronskimi milijardami. Za predsednikovega poverjenika pa je škandal, če ga država slučajno nameni deprivilegiranim.

Zelo narobe svet

Ali ima torej lastnik pravico odločati, kaj bo medij objavljal in katere vrednote bo zagovarjal? Seveda. Načeloma ja. Vedno jo je imel. Tako kot so novinarji vedno imeli pravico pisati po profesionalni vesti in prepričanju. Plačilo za njihovo delo (s strani lastnika) ni nikoli doslej pomenilo, da bi se morali tej pravici odpovedati.

Čeprav ni nikoli šlo brez interesnih in političnih konfliktov, pa so to vendarle bili drugi časi. V zlati dobi medijev — in starega denarja — so ljudje kot Katharine Graham in njen mož predobro vedeli, kako se stvari streže. Zdaj pa se je odprla Pandorina skrinjica. Ali če hočete, duh je ušel iz steklenice.

Bezos se v svojem mediju — svojem v narekovajih in svojem brez njih — ne čuti dolžnega objavljati tekste, s katerimi se ne strinja ali ki (po njegovem) ne prispevajo k nekemu višjemu, abstraktnemu cilju, za katerega se zavzema. Četudi ta ekskluzivizem morda — ali celo zelo verjetno — ne prispeva k izboljšanju poslovnih razultatov medija.

Gre za načela. Lastnik ima zdaj etična načela, ne več finančna. Bezos se kot lastnik sklicuje na svojo vest, ne na poslovne rezultate. Tako kot so se doslej ali nekoč sklicevali novinarji in uredniki. Kar je zelo narobe svet.