Osamosvojitev oz. z osamosvajanjem povezane dogodke v Sloveniji proslavljamo kar trikrat na leto: 25. junija, 25. septembra in 26. decembra. Toda med temi tremi komemoracijami je največji in najbolj državotvorni praznik dan državnosti. Velika noč slovenstva. Kao.

Prazniki so skratka priložnost, ki je noben politik noče zamuditi. To je sezona lepih, spodbudnih, optimističnih, prijaznih besed — ki pa jih na njihovo žalost ne razumemo.

Letos so nas razveselili in razsvetlili vsaj trije od štirih ta glavnih: predsednica republike Nataša Pirc Musar z reci in piši dvaindvajsetminutnim govorom na osrednji državni proslavi na Kongresnem trgu; predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič z video poslanico na Facebooku; in predsednik vlade Robert Golob z nekakšno kolumno na spletni strani vlade; govor na slavnostni seji Državnega sveta je imel tudi predsednik le-tega Marko Lotrič, ki pa ga zaradi nezanimivosti puščam ob strani.

Gretin/Urškin greh

Začenjam z najbolj neverjetnim prispevkom k neslavni zgodovini slovenskih političnih bizarnosti. Za to je zaslužna UKZ.

Predsednica DZ se nam je čutila dolžno polepšati praznik z všečnim videom. Ker nam je gospa že itak všeč, to načeloma ne bi smel biti problem — če seveda ne bi te naloge zaupala nekemu popolnemu diletantu, ki nima treh čistih o montaži, o vizualijah nasploh pa še tem manj.

Manj kot dve minuti dolg video je višek filmskega in političnega kičeraja, v primerjavi s katerim so bile medijske domislice Boruta Pahorja tako rekoč genialne. S to pripombo, seveda, da Gretin, pardon: Urškin greh ni bil samo v tem, da je tak videografsko pošasten izdelek odobrila, ampak da je v njem tudi veselo nastopila in prispevala svoj delež afnanja.

S svojo trademark šobico in kao zapeljivo nagnjeno glavo je bila tako nenaravno afektirana kot še nikoli, medtem ko sta njena roza oblekca in bel poletni plet poredno frfotala v lahnem vetriču na terasi in v parku Vile Podrožnik.

Kaj je povedala, se ne spomnim — ker sem zaboden strmel vanjo in prisluškoval iks-ipsilon verziji Zdravljice na sintiču za glasbeno podlago.

Izgubljeni v vesolju

Namesto vas sem prebral tudi slavnostni tekst predsednika vlade.

Bil je objavljen na dveh spletiščih: in sicer na spletni strani vlade pod naslovom Poslanica predsednika vlade dr. Roberta Goloba ob 25. juniju, dnevu državnosti, na strani Gibanja Svoboda pa pod naslovom Slovenija svoj pečat pušča tudi onkraj našega planeta (kar je bil na vladni strani podnaslov).

To je zelo zgovorno. Novinarji in/ali uredniki, ki so iz medijev prestopili v politiko, prekleto dobro vedo, da še tako dobrih in/ali zanimivih tekstov — kar premierov ni bil — skoraj nihče ne bere, če ga ne pritegne naslov. Jasno pa jim je tudi, da se na uradni strani vlade ne spodobi (preveč) nategovati uporabnike z zavajajočimi naslovi v stilu Siola ali Žurnala 24. Zato so se tam zadovoljili s tem, da so Golobovo hiperbolo o slovenskih sledovih v vesolju porabili samo za podnaslov — na strani Svobode pa udarili direktno.

Vesolje? Aja: “Pred tednom dni je Slovenija postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije.”

Iz tega izpeljati misel, da “Slovenija svoj pečat pušča tudi onkraj našega planeta”, ni pretirano sporno, niti abnormalno. Za politični govor za dan državnosti je v redu. Toda da to potem porabiš za naslov, je tipičen primer medijske prismodizacije, ki še pospešuje trivializacijo in degeneracijo politike.

Karkoli že to pomeni

Politiki so poklicani, da za dan državnosti — suverenosti, samostojnosti, enotnosti, you name it — govorijo eno in isto. “Naredili smo korak, ki ni bil brez tveganja, a bili smo pogumni in odločeni, da želimo živeti drugače. V svobodni družbi, ki bo temeljila na človekovih pravicah, vladavini prava, predvsem pa na solidarnosti in medsebojnem spoštovanju.” 

Karkoli že to pomeni, kot je včeraj napisala Vesna V. Godina.

In če smo že pri VVG: “Neglede na razlike se vladajoči strinjajo, da gre za ključen zgodovinski dan. Kar je iz njihove perspektive razumljivo. Če ne bi imeli svoje države, ne bi bili del slovenske politične elite. Bili bi navadni Slovenci in Slovenke. Brez pomembnih položajev.”

Zato nam takšni sporočili, kot sem ju pravkar citiral, ne povesta nič. To je prazen nič. Del politikove službe.

Jutri pa še predsedničin govor. Ki je bil nekaj povsem drugega. Kar pa (mi) spet ni bilo prav.