Mladina ni nikoli izšla z naslovnico, ki jo vidite zgoraj. Gre za ponaredek. Če dobro pogledate, je datum izida domnevne edicije s faco Anisa Ličine na naslovnici 6. maj 2022. Tistega petka je Mladina res izšla, toda na naslovnici je bil Marcel Štefančič — ki so ga malo pred tem skenslali kot voditelja Studia City —, headline pa se je glasil “VSI SMO MARCEL”.
Morda je bil fake mišljen kot cinična, ironična, satirična, karikaturna potegavščina. Toda subinteligentni sledilci so naslovnico dojeli kot resnično. In si dali duška. Ker kao, le poglejte te pizde levičarske, kako ščitijo barabo, ki je iz ozadja furala nasilne proteste proti vladi presvetlega Janeza Janše.
In laž je (postala) resnica.
“Narodni heroj”
Anis Ličina je nepomemben delinkvent, ki spada v črno kroniko. Ali v arest, zaradi mene (kjer je morda že bil). Aretiran v Prištini? Na podlagi avstrijske tiralice? Super.
Toda čeprav nam ne bi bilo treba zanj nikoli slišati, so ga desničarji — tudi politični mainstream, ne samo drhal na Twitterju in X-u — ves čas prikazovali kot enega od glavnih bad guyev v zgodbi o globoki državi, ki so jo pletli in jo še vedno pletejo. Ličino so opisovali kot “vodjo podzemlja, ki stoji za protivladnimi protesti”. In trikrat lahko ugibate, kateri slovenski evropski poslanec še danes trdi, da “[smo Ličino] levi mediji sramotno vsiljevali kot ‘narodnega heroja’.”
Tako je človek po fake logiki postal eden od kompromitiranih simbolnih likov antijanšističnih demonstracij, s katerimi pa ni imel seveda nič opraviti — razen s tistimi brutalnimi, izgredniškimi, 5. novembra 2020. Pa vendar ga pokvarjeni politiki iz tako imenovanega golobnjaka še po skoraj štirih letih ščitijo pred roko pravice. Kar da je dokaz za dvoličnost, sprevrženost, kriminalnost levičarstva.
TVS rada pomaga
Ličina pa ne bi nikoli postal desničarjem najljubši zlikovec brez nesebične, toda nespretne pomoči Televizije Slovenija. Nasilni protesti so bili dober PR za SDS, že res — izdatno pa je pomagala tudi Jelena Aščić, po nemarnem znamenita urednica in voditeljica Tednika.
Tednik je poleg Tarče ena od tistih oddaj TVS, ki jih skoraj nikoli ne gledam. Prispevki se mi zdijo tabloidna socialna pornografija, zapakirana v dobronamernost in populistično sočutnost. Tako tudi nisem gledal tistega, ki je bil na sporedu 9. novembra 2020. V njem se je voditeljica Jelena Aščić v enem od prispevkov s pomočjo novinarja Boštjana Veseliča Goloba ukvarjala s problematiko tistih nasilnih protestov.
Ker pa narod naš dokaze hrani — nacionalka pa v arhivu še posebej —, sem si ta Tednik ogledal včeraj. Bolj iz radovednosti kot pa zato, da bi zbiral dodatno dokazno gradivo.
Svojevrsten fenomen
Dejansko: kako neprofesionalen — da ne rečem neumen — moraš biti, da o dotični problematiki sprašuješ (ali dovoliš spraševati) Anisa Ličino, ki se ga je že takrat držal sumljiv sloves, in da njegove neartikulirane izjave porabiš za oddajo?
Jelena Aščić je svojevrsten fenomen. Ko so jo leta 2015 prerazporedili — in ni več vodila Dnevnika —, so njeni kolegi vpili, da jo mečejo iz službe zato, ker je čefurka. Potem je že v Tedniku leta 2016 rekla: “In medtem, ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko.” — kar ni bil fake, res pa tudi ne. (V tem kontekstu ji je prav prišlo, da jo je vidna desna primitivka ozmerjala kot “kuzlo lažnivo”.) Leta 2020 je že kot urednica Tednika v prispevek pripustila Anisa Ličino. Leta 2022 je spustila skozi sramotno diletantski in še žaljiv prispevek o kurentovanju. (Za razliko od Tednika z Ličino tega s kurenti ni več v arhivu.)
Pa se nič ne zgodi.
Jaz sam, ki na vse to gledam ne samo od daleč, ampak še celo z distance, proti tej ženski nimam nič. Tudi to, da si novinarka in urednica utrjuje položaj v novinarski hiši s serijsko neprofesionalnostjo — za nameček pa še z nakladanjem po nemarnem solidarnih —, me še lahko zabava. Toda da ne ona sama ne noben njen podpornik ne vidijo, kako s tem izdatno prispevajo k debilnosti in podivjanosti desnice — če ju že ne legitimirajo ali osmišljajo —, tega pa res ne razumem. Ker točno to je tisto, kar se lahko naučimo iz primerov Aščić in Ličina.