Politično komuniciranje v Sloveniji je na psu. Pa medijsko tudi. In tokrat ne govorim o primitivnih in popadljivih političnih psihotikih na družbenih omrežjih. Govorim o uradnih in poluradnih in za to poklicanih instancah medijskega in političnega establišmenta. Te bi po službeni dolžnosti morale skrbeti za to, da nam bo kot naslovnikom teh njihovih zmedenih dimnih signalov vsaj nekaj jasno. Vsaj toliko, da ne bi bilo treba ugibati.

Osnutek in insinuacija

Najnovejši primer je preiskava KPK proti premieru Golobu zaradi suma kršitve integritete. Zdaj gre za dejstvo, da so “osnutek končnih ugotovitev” poslali preiskovancu in da je ta nanj že odgovoril. Vse skupaj pa je bilo pospremljeno z insinuacijo — utemeljenih na indicih, ki so jih velevažni analitiki takoj prepoznali —, “da se v javnosti pojavljajo domneve, da je KPK [v primeru Bobnar proti Golobu] ugotovila kršitve integritete”.

Grizemo nohte

Tako kot cela Slovenija si tudi jaz grizem nohte v pričakovanju, kako se bo zadeva iztekla. Ampak ker tega še nihče ne more vedeti, se kratkočasimo z domnevami in naklepamo, kaj se bo iz tega izcimilo.

Resno me zanima, zakaj je bilo treba to objaviti. In zakaj prav zdaj. Če je KPK poslala osnutek Golobu 10. julija in če se je on glede tega izjasnil 5. avgusta, zakaj je potem to prišlo v javnost šele po enem mesecu in/ali enem tednu? V zadnjem, julijskem mesečnem poročilu KPK tega primera ni. Je pa res, da je to na nivoju poletnih kislih kumaric. Ki so lahko tudi toksične.

Slovenske politike ni mogoče razumeti brez informacijske forenzike. Odkod in kam grejo informacije? Po katerih kanalih? Kdo jih plasira, kdo distribuira, kdo si jih izmisli?

Zero. Nada.

In kaj smo iz tega izvedeli? Nič. Vsaj nič novega. Razen tega, da SDS in NSi pričakovano pozivata predsednika vlade že vnaprej, in da Gibanje Svoboda ravno tako pričakovano Goloba zagovarja. Čeprav stranka ne komentira razvedrilnega dogajanja in to prepušča svojemu novemu piarovcu, pardon: Golobovemu odvetniku Zdolšku.

Socialni demokrati pa pravijo: “V kolikor se navedbe iz medijev izkažejo za točne, kot koalicijski partner pričakujemo, da nas bo predsednik vlade obvestil o izsledkih poročila in svojih nadaljnjih postopanjih.”

Kaj naj na to rečemo?

Prvič, drugič, tretjič, četrtič

Prvič: če nočemo izpasti nepismeni, nikoli ne pišemo “v kolikor”, ampak uprabljamo dobri, stari, neupadljivi pogojni veznik “če”. Drugič: te “navedbe” so res “iz medijev”, vendar so v medije od nekod prišle. Toda odkod?

Tretjič: lahko pa ustrelimo mesendžerja, ki nam preko pooblaščenca Roberta Goloba razlaga, da v bistvu ni kaj razlagati, ker “preiskava KPK zoper Roberta Goloba še ni končana”. Siola itak ne bi bilo škoda. In četrtič: če bi Golob koalicijskim partnerjem pojasnil, kaj piše v “osnutku končnih ugotovitev”, bi SD to takoj plasirali v medije — in se potem sklicevali na “navedbe v medijih”.

ZIntPK

Če pobrskamo po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), najdemo 6. odstavek 11. člena, ki se glasi takole:

“Komisija lahko ugotovitve in druge odločitve v zvezi s postopki, ki jih vodi po tem zakonu in ki se nanašajo na funkcionarja, uradnika na položaju, poslovodno osebo in člana organov upravljanja, vodenja in nadzora v subjektih javnega sektorja ali na pravno osebo, predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način.”

Tu pa je še 1. odstavek 18. člena, ki pravi:

“Komisija namenja posebno pozornost rednemu, celovitemu in objektivnemu obveščanju splošne in strokovne javnosti o svojem delu, pri čemer ob interesu javnosti upošteva tudi varovanje integritete organa, interese postopkov pred komisijo in pred drugimi pristojnimi organi, zaščito prijaviteljev ter dostojanstvo in pravice oseb v postopkih komisije.”

To transparentnost so si lepo zamislili. Niso pa mogli vedeti, da bo medijska in komunikacijska krajina nekega dne postala neprehodna džungla, v kateri bo raslo toliko (irelevantnih) informacij, da se ne bo skoznjo mogoče prebiti niti z mačeto.

To obvladamo

Za konec pa samo še to: da je (če je) Golob od Bobnarjeve zahteval dejanšizacijo policije, ni niti kaznivo dejanje — kot je lani v vloženi ovadbi posumila policija sama — niti koruptivno ravnanje. Ker se nič ni zgodilo. Predsednik vlade ga je sicer polomil, da je odžagal maščevalno ministrico za notranje zadeve, obenem pa se je s to potezo tudi ekskulpiral pred očitki, s katerimi ga je šla prijavit KPK. Brez izvršiteljice je njegova zahteva ostala samo pobožna želja. Tako da se v bistvu prepiramo za oslovo senco. Kar je edina oblika komunikacije, ki jo obvladamo.