Nenovica dneva je včeraj bila, da bo konec avgusta v organizaciji pobožnjakarskih skojevcev — namreč taiste Katoliške mladine, ki je predlani javno molila na Kongresnem trgu — nekakšna predvojaška vzgoja. Katoliški vikend vojaških veščin. Obuko pod geslom Noli timere (“quia ego tecum sum”, torej “ne boj se, saj sem s teboj”; Iz 41,10) bo vodil nekdanji specialec Slovenske vojske, ki se je nekega dne očitno spomnil, da bodo vsi, ki primejo za avtomatsko jurišno puško F 2000 S, z avtomatsko jurišno puško F 2000 S tudi pokončani (Mt 26,52).

Kot brezbožen pristaš liberalne družbene razpuščenosti in zaprisežen pacifist bi rad o tem vojaškem verouku povedal par stvari, ki so jih moji somišljeniki spregledali.

Kdo nam bo sral na glavo?

Za zgrožen odziv nad to domislico je v bistvu kriv poslanski lodnasti pajac, ki je prestrašenim in za lastno varnost zaskrbljenim rojakom pred časom svetoval, naj se včlanijo v strelska društva, da bodo prišli legalno do orožja; politiki sami — torej SDS in še kak njihov sorodnik — pa da bodo poskrbeli, da v Kazenskem zakoniku ne bo več prekoračenega silobrana.

Hočem reči, da mladi verniki, ki se bodo udeležili požegnane vikend streljačine, niso nevarni osebki. Orožja zagotovo ne bodo odnesli s tabora domov in šli na morilski pohod v romsko naselje ali na osnovno šolo. Če kdo, je nevaren osebek dotični poslanec, ker bo s svojim brezumnim, državljansko primitivnim nakladanjem pripomogel k temu, da bo do morilskega pohoda nekega dne res prišlo, ko se bo nekemu njemu podobno mislečemu norcu konkretno utrgalo.

Zato pa pozdravljam potezo Gibanja Svoboda, ki je mladega desničarskega jagra naznanilo tožilstvu zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Kaj si vendar ta paglavec domišlja?! Da nam bo nekaznovano sral na glavo, ker je slučajno poslanec in mu to pripada?!

Cerkev sama

O domnevni ali načelni nezdružljivosti orožja in vere — vsaj današnje katoliške vere, mislim — je že vse povedal p. Branko Cestnik v Družini:

“Če nimamo katoliških gasilskih vaj in katoliškega lova na medveda, zakaj bi morali imeti katoliški vikend vojaških veščin?” — In še: “Najbolj primeren kritik razvpitega dogodka je zato Cerkev sama.” — In še: “Organizatorji slovenskega katoliškega vikenda vojaških veščin morajo torej biti pretanjeno pozorni, da se med izvajanjem vikenda v vero ne bo pritaknil nečisti duh nasilja.”

Ekskomunikacija

Da je iz tega nastal tak medijski halo, je zaslužen Siol. Nenovico je prvi distribuiral nekdanji poslanec LDS in Zaresa Franci Kek in se s tem nehote uvalil v polemiko z nekim lokalnim župnikom. Pravičniški pastir si ni mogel kaj, da ne bi Keku naprej vrgel angažma za ZPPKŽ, s čimer da je deloval proti krščanskemu nauku, in dodal: “Vi ste že izobčeni, bolje rečeno samoizobčeni, saj ste javno nastopili zoper katoliški nauk. Niste več katolik, ker je vaš pogled nekatoliški.”

No, nazadnje je pod bombastičnim naslovom Župnik Ložar izobčil Francija Keka vse skupaj izpadlo tako, kot da je bil sicer res verni Kek res ekskomuniciran. Kot da ga je z vso avtoriteto, ki jo premore, iz vesoljne Rimskokatoliške Cerkve izobčil župnik iz vasice, za katero še nikoli nihče ni slišal.

Simbioza orožja in vere

Simbioza orožja in vere ni tako nenavadna, kot se zdi na prvi pogled. Oboje je posledica retradicionalizacije vrednot precejšnjega dela današnje mladine. Le kaj je do tega pripeljajo? Morda to, da so se otroci na rojstnih dnevih še ne tako dolgo nazaj “pobijali” z barvnimi metki na paintball streliščih? Čeprav … — saj smo smo se tudi mi igrali kavbojce pa indijance (z malo bolj namišljenimi puškami in pištolami)? Ali pa to, da so cele generacije staršev otrokom odrekale igrače orožje?

Pa vera?

Novi novi new-age

Organizatorji oglašujejo tabor takole: “Trije dnevi, ki združujejo duhovno poglabljanje, učenje praktičnih veščin in aktivno preživljanje prostega časa, ki spodbujajo osebno disciplino, odgovornost in notranjo trdnost. Namen dogodka je ustvariti prostor, kjer se posamezniki lahko povežejo med seboj in z Bogom.”

Ne gre samo za vero. Niti ne samo za katoliško vero. Gre za omamnost nove duhovnosti, nove poduhovljenosti, (re)spiritualizacije. To je novi novi new-age, civilna plat rebrandanja in reciklaže politične desnice. Ljudje iščejo globino, bližino, smisel, pristnost, cilj, identiteto, zadovoljstvo, srečo in užitek tako fatalno in fanatično, da se jim zdi, da vse to dejansko lahko najdejo kjerkoli in v čemerkoli. Če se le tega dovolj resno lotijo. Ker zdaj niso več vsi enaki, vsi enakopravni, temveč vsi izpraznjeni, frustrirani, izgoreli … — potem pa vsi ozdravljeni in prerojeni.

Čez vikend se vam lahko zgodi karkoli. Lahko celo postanete drug človek.