Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta z naslovom Konverzacijska ekstravaganca v Kremlju (1.): Well, njet … (10. februarja 2024).

Intervju Tuckerja Carlsona z Vladimirjem Putinom je bil po eni strani samo mnogo hrupa za nič, ker sta bila tako interogator kot respondent previdljiva. Putin itak ni odstopal od svojih že znanih stališč — niti jih ni niansiral, kaj šele korigiral —, Carlson pa mu pričakovano ni postavljal preveč provokativnih, neizprosno vrtajočih (pod)vprašanj.

Toda po drugi strani intervju še zdaleč ni bil samo mnogo hrupa za nič. Hrupa je resda bilo (in ga še bo) veliko. Toda Putin je dobil enkratno priložnost, da osebno in direktno — in brez novinarskih šumov — skomunicira Zahodu svoja stališča, Tucker Carlson pa, da se po nogiranju s Fox Newsa s senzacionalnim intervjujem z most wanted (in most hated) človekom prerine nazaj v novinarsko središče svetovne pozornosti.

Konkretne koristi

Intervju bo skratka prišel prav Putinu, ki mu bo prišlo prav, da bo intervju v Ameriki prišel prav Republikancem, ki se zavzemajo za zmanjšanje ali celo za ukinitev finančne in orožarske pomoči Ukrajini. Brez ameriške pomoči Ukrajini bo (še) lažje zmagal v tej vojni.

Putinu ne gre za imidž, ampak za konkretne koristi.

Če se bodo ZDA v zvezi z Ukrajino res dezangažirale — če ne prej, pa vsaj po eventualni Trumpovi vrnitvi —, bo še tem večje breme tega navideznega mirovništva morala nositi EU. Kar pomeni še nadaljnjo politično destabilizacijo in ekonomsko slabitev Evrope. Toda EU bo pri pomoči Ukrajini morala vztrajati. Če pade Ukrajina, pade evropska vzhodna fronta — in potem se lahko začne počasi vse podirati. 

Tudi to bo prišlo Putinu še bolj prav. In Trumpu, kjerkoli in karkoli že takrat bo. Pa tudi Xi Jinpingu. Niti Netanjahu ne bo nezadovoljen. Nihče (od omenjenih) si ne želi močne Evrope.

Napačni očitarji

Zgroženost nad domnevno ali dejansko enostranskimi, tendencioznimi, manipulativnimi, politikantskimi, potvarjajočimi, zamolčujočimi, hujskaškimi, v skrajnih primerih celo lažnivimi mainstream mediji je sicer poza, značilna za medijske promotorje alternativne desnice. To je mogoče sklepati iz napovednika intervjuja s Putinom, v katerem je Tucker Carlson razložil svoje motive.

Alt-right propagandisti skrivajo adute v dveh rokavih. En rokav je naraščajoče nezaupanje javnosti do medijev establišmenta, drugi pa dejstvo, da ti očitki niso čisto brez podlage. Kot tudi niso brez podlage (njihove) kritike ameriške politike in politike EU. Ker ne gre samo za medije. V skoraj vsem, kar govorijo, je kanček resnice, ki pa ga napačni očitarji znajo obrniti — torej generalizirati, simplificirati — tako, da izpade kot neizpodbitno, brezprizivno veljavno dejstvo. O katerem si upajo govoriti samo oni. In kot da so edini in najbolj kompetentni kritiki vsega, kar je narobe.

Slovenski minimundus

Če bi Tuckerjev intervju s Putinom pomanjšali na slovenske minimundus dimenzije, bi spominjal na intervjuje, ki jih dela Jože Možina. To je ta princip, koncept in drža. Izbereš si gosta, s katerim te nekaj win-win druži in s katerim lahko vzpostaviš sozarotništvo. Pogovor potem hitro steče in ga je lepo poslušati, ker sta sogovornika drug do drugega empatična.

Slovenski Tucker Carlson v pravem pomenu pa že zato ne obstaja, ker Bojan Požar in Peter Jančič hvala bogu ne delata intervjujev. Imamo pa veliko takih — z omenjenima vred, seveda —, ki delujejo po podobnih alt-right principih: »Mediji so pokvarjeni. Lažejo svojim bralcem in gledalcem — in to tako, da jim informacije zamolčijo.«

In zato so tukaj medijski desničarji. S to razliko, da v glavnem ne delajo intervjujev, ampak pametujejo, tračarijo in komentirajo. Javnosti nudijo prvo pomoč, ker se na mainstream medije ne more nihče več zanesti.

Perverznost populizma

Tucker Carlson je tak tipičen primer tega. Deklarativno se zavzema za absolutistično svobodo izražanja in se razglaša za rešitelja pravičnega, resnicoljubnega, profesionalnega novinarstva.

Perverznost tega medijskega populizma pa je v tem, da se tak pravičnik zavzema za tiste, ki sicer že imajo v rokah moč in vzvode oblasti, ekonomije, medijev — kljub temu pa jih predstavljajo kot neke uboge pare. Kot ponižane in razžaljene, prezirane in osovražene. Nerazumljene. Ki jih nihče drug ne pusti do besede. Audiatur et altera pars, kao. Vsakomur je treba dati glas. Biti zvočnik komurkoli. Tudi Vladimirju Putinu, Donaldu Trumpu, Javieru Mileiju, Viktorju Orbánu.

Če bi taki kot Tucker Carlson obstajali že pred osemdesetimi leti — in če bi bil včerajšnji svet takšen kot današnji —, bi v zavezniškem tisku tistega časa gotovo brali intervju s Hitlerjem. Pri čemer mu novinar ne bi postavljal neprijetnih vprašanj o holokavstu. Kvečjemu bi se skupaj zgražala nad zavezniškim bombardiranjem Nemčije in odporniškimi gibanji v okupiranih državah.

In stavim, da bi tudi intervju s Hitlerjem bil abnormalno dobro bran.