Leta 1968, ko je bil umetniški modernizem kot stilna formacija tudi v Sloveniji v polnem razmahu, je skupina prominentnih kulturnikov in literatov napisala razglas pod naslovom Demokracija da, razkroj ne! in si ga pustila objaviti v osrednjem glasilu SZDL. Zgroženi in zaskrbljeni konservativci so javnost pozvali, da je ustvarjalni objestnosti modernistov treba narediti konec. V tem smislu: ustvarjalnost je svobodna, ampak ne more narušavati tistega večnega, vzvišenega in plemenitega občutka za lépo, brez katerega da ne moremo razumeti resničnih umetniških del kot odgovorov na zadnja vprašanja človekovega bivanja.

Poziv sicer ni imel praktičnih posledic, se je pa zapisal v zgodovino slovenske publicistike.

Danes pa za te reči skrbijo Janez Janša in njegovi stranki privrženi think tank. Predsednik SDS je namreč na X-u nedavno objavil nekakšen esejček o tako imenovanem kulturnem marksizmu — in mu za večjo učinkovitost dal dramatičen in alarmanten naslov Ustavimo razkroj!.

Intelektualni backup

Gre za intelektualni backup zakonodajnemu referendumu o pokojninskih priboljških, ki ga je SDS predlagala in za katerega je že zbrala podpise. Ljudem je treba skratka razložiti, za kaj oz. proti čemu se borijo.

No, razlage ne rabijo ravno njihovi prepričani volivci, ki jim je itak vse jasno. Razlago rabijo ostali, še negotovi ljubitelji klasičnih — beri: šolsko ali akademsko razumljivih, kanoniziranih — umetniških del, ki iskreno ne razumejo, v čem je artistična poanta “zmazkov in ogabnosti”, kot pravi temu sam Janša.

Taka umetnost je očitno ena od pojavnih oblik kulturnega marksizma. Ampak kaj točno je kulturni marksizem?

Preoblečeni komunizem

Po avtorjevi teoriji je kulturni marksizem sodobni, preoblečeni komunizem. Te “protiznanstvene, protirazumske, iliberalne” ideje — namreč “postmodernizem, radikalni feminizem, transspolni aktivizem, socialni konstruktivizem, kulturni in moralni relativizem, politična korektnost in kultura manjšinskosti” — so se po njegovem “razširile povsod kot metastaze” in “uničujejo naše razumevanje stvarnosti in našo zdravo pamet”.

Kot je mogoče sklepati iz avtorjeve uporabe terminalnih medicinskih metafor, je cilj kulturnega marksizma “razgradnja normalne zahodne družbe, ki temelji na vrednotah in znanosti” oz. “izničenje družine, naroda, zasebne lastnine, svobode govora, kvalitetnega in konkurenčnega šolstva, meritokracije ter svobodne podjetniške pobude”. Ali z drugimi besedami, “druga pot do Marxove brezrazredne družbe”.

Was ist entartete Kunst?

Konkretno pa se Janša v duhu referenduma spravlja na “entartete Kunst”, kot so taki — “izrojeni” — umetnosti” rekli v Tretjem rajhu. Takole piše Janša:

“Še prej pa skušajo omrtviti čut človeka za lepo. Za umetnost. Še posebej je napadena klasična umetnost. Nadomešča se z vse mogočimi izrojenimi, zblojenimi vzorci, ki se razglašajo za ‘moderne’. S kvazi umetnostjo in še več. Avtorje teh zmazkov in/ali ogabnosti pa se preko levičarsko obvladovanih institucij povzdiguje v ‘vrhunske umetnike’, deli se jim priznanja, nagrade in privilegije.”

Staremu antikomunistu je treba priznati, da je še kar pismen. Manj pronicljivi in za kontekstualne nianse ne najbolj talentirani naslovniki — ki so sicer njegova ciljna publika — bi njegova izvajanja zlahka kupili kot stališče razgledanega in konsistentnega, izražanja veščega konservativca. Ali magari boomerja.

Detektiranje, potenciranje, demoniziranje

Tako ne misli samo Janez Janša. Tako nasplošno misli vsa ta posodobljena, alternativna, libertarna, antiprebujenska desnica. Njihova taktika je detektiranje, potenciranje in demoniziranje dejanskih ali namišljenih političnih, socialnih in kulturnih ekscesov ortodoksnih levičarjev.

Zato so se zdaj obesili na laktacijo canisa canisa Maje Smrekar. Pa na neke odurne, kao provokativne happeninge v Fotopubu, za katere še danes ne bi nihče vedel — in to zasluženo —, če jim ne bi desničarji naredili take reklame. Kot da je ta bizarna ultra alter scena tisti umetniški standard, po katerem bo Asta Vrečko presojala, kdo si zasluži dodatek k pokojnini.

Zdrava pamet

Zato pa se privrženci desnih teorij tako radi sklicujejo na zdravo pamet. Ker so po njihovem stvari zelo preproste. Umetnost mora imeti rep in glavo, da jo lahko razume še tako neuk desničar. Obstajata samo dva biološka spola in pika. Starša sta mati in oče. Življenje ni sveto šele od rojstva, ampak že od spočetja. Svoboda govora je absolutna in nima veze z vsebino povedanega. Živimo v zibelki zahodnoevropske civilizacije in krščanstva in se temu primerno monokulturno in ošabno obnašajmo. Obožujmo samo klasično umetnost kot gotske katedrale in baročne oratorije — ali morda celo romane kot Janšev Beli panter.

Zdrava pamet, torej. Ker češ, ali ne vidite, da nas je intelektualno in kulturno kompliciranje pripeljalo na rob civilizacijskega prepada?

Garaža in Fotopub

Janševa verzija tega globalnega zdravorazumarstva je seveda prilagojena za slovenske potrebe. On ima talent za lokalni kolorit. V enem od njegovih zgodnjejših esejev je bila vir in simbol zla in moralnega propada Baričevičeva garaža, danes pa je to — še vedno! — Fotopub od onega modela.

Ta razkroj pa se je s to vlado po trditvah SDS institucionaliziral na Ministrstvu za kulturo. Odtod te kao izrojene perverzije, “ki se jih povzdiguje”, njihovim avtorjem pa “se deli priznanja, nagrade in privilegije”.

Ne nasedajte za lase privlečenim teorijam. Kulturni marksizem je sestavljen iz samih malih polresnic in varljivih relativizmov. Desničarjev kot SDS in Janša umetnost sploh ne zanima — razen če mu ni všeč. In čim mu ni všeč, jim to že pride prav kot strategija političnega boja.