Redko hodim na koncerte, ker mora biti res nekaj posebnega na sporedu, da dvignem rit in grem. Ne nujno na nekaj novega ali vsaj zame novega. Lahko tudi že kdo ve katerič. Tako grem spet na Laibache v Kino Šiška. Na drugi, dodatni koncert v soboto, ker je prvi, v petek, razprodan. Na promocijo nove plate Love Is Still Alive. Komaj čakam.
Za uvod se moram iz prve roke potožiti, da današnja mladina ne kaže preveč zanimanja za muziko, ki se zdi zanimiva meni oz. moji generaciji. Otroci s tem prispevajo k poglabljanju prepada med boomerji in njihovimi Gen-A-do-Ž nasledniki.
Svoja sinova (2. letnik in 9. razred) sem zaman prepričeval, da gremo skupaj na Laibache. (Prav mi je, kaj pa ju sploh prepričujem. Moral bi ju bil postaviti pred dejstvo.) Laibachi niso njuna šalčka čaja. Ali v originalu: “goofy.” Pa s fotrom na koncert? Verjetno “cringy”. (Jaz nisem imel problemov s tem, ko sem bil v njunih letih.)
Kar zadeva glasbeno progenituro, je moj naslednji glasbeni projekt, da sinova 12. maja zlepa ali zgrda spravim na Masayah v taisti Kino Šiška. To bo šlo mogoče skozi. Starejši sin je bil namreč konec marca v L56 na Central Ceeju. Sam pri sebi sicer ne razumem, zakaj se mi zdi Masayah super, Central Cee pa čisto mimo — sin pa mi najbrž tudi ne bi znal razložiti, zakaj bi bilo pri njem obratno.
Ugotavljam, da je Instagram zelo praktična zadeva za datiranje določenih dogodkov oz. doživetij. Tudi glasbenih. (Lahko bi uvedli search funkcijo, ker je zamudno iskati časovno oddaljene poste.)
Skratka: kar zadeva Laibache, sem bil dokumentirano na njihovih koncertih 7. septembra 2018 — verjetno nazadnje, ker na koncertih praviloma fotografiram in objavljam —, 2. septembra 2016, 16. maja 2014 in 19. oktobra 2012. Prvi trije oz. zadnji trije koncerti so bili vsi v Križankah, najzgodnjejši pa v rovu velenjskega rudnika, kakih dvesto metrov pod zemljo. Glück auf!
Seveda sem bil na Laibachih še mnogokrat, ampak samo ti štirje koncerti so dokumentirani na Instagramu. V raznih časopisnih dokumentacijah bi se seveda našlo še marsikaj mojega.
Koncertna sezona
Včasih je koncertov kar naenkrat preveč za normalno psihofizkulturno počutje. Včasih se zna zgoditi, da se celo pokrivajo. Ker sem dobil vstopnico samo še za dodatni, sobotni koncert, ne bom mogel v Šentjakobsko gledališče na dvojni klavirski koncert Draga Ivanuše in Bowraina.
Drago Ivanuša je sicer izvajalec, ki ga nočem zamuditi (Bowraina bi pa tudi rad že enkrat slišal). Ampak žal …
In če sem že pri Instagramu, neverjetna koncertna sezona je bila pred enajstimi leti. Začelo se je 12. maja 2012 z koncertom Zaz v Križankah (ki je ne vem zakaj nisem fotkal ali vsaj ne dal na Instagram). V dvorani Tabor v Mariboru (v okviru EPK) je 2. junija 2012 nastopila Laurie Anderson. Potem je bila 29. junija 2012 na Jazz festivalu Dee Dee Bridgewater. Dan pozneje, 30. junija 2012, sta bila v okviru istega v Križankah v istem večeru John Scofield in Neneh Cherry (ki je tudi ne vem zakaj nisem fotkal). Nakar spet v Mariboru na Lentu: 3. julija 2012 je na plavajočem (in od neurja zalitem) odru špilala Macy Gray.
Ali se samo meni zdi, da dandanes ni več toliko dobrih, da ne rečem velikih in nepozabnih koncertov?
In BTW: to so bili cajti, ko je bil Jazz festival še v Križankah. Kar tudi pomeni, da je jazz še pred desetimi leti imel toliko več publike, da so bile Križanke nekaj večerov zapored skoraj polne.
Stardust in your hair
Laibachova nova plata Love Is Still Alive se mi zdi malo monotona, vendar mi je zelo všeč koncept oz. ideja, da jo posnamejo v country stilu. Ker tudi country ni več to, kar je bil. (Verjetno od Taylor Swift naprej.) Jaz sem totalen fan od Chrisa Stapletona. Če ne bi bilo njega, še vedno ne bi maral countryja. Priznam pa, da ne vem, zakaj bi naj njegova glasba bila country.
Sicer pa sem se zapičil v prvi komad Love Is Still Alive I (Moon, Euphoria) in ga znam že skoraj na pamet: “My English is no heaven/My German’s even worse/But I can drive the spaceship/Across the universe” je zelo duhovito besedilo in obenem hommage Beatlom in samoreferenca na Across the Universe z Let It Be iz leta 1988, ki mi je najljubši cover, kar so jih Laibachi (z nebeškim gostujočim glasom Anje Rupel) kdaj posneli — in posneli so jih mnogo.
Love Is Still Alive I sem si naštimal za bujenje. Tako da bom pa ja vedel, za kaj gre.
Komada Oj, Triglav, moj dom, s katerim so Laibachi 21. februarja 2023 v Kranjski Gori otvorili svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah v Planici, sem se veselil zaman.
Ko sem Janija Novaka včeraj spraševal, ali bosta special guest stars Severa Gjurin in Tomi Meglič tudi tokrat zraven, mi je povedal, da je bila napoved tega komada v okviru kinošišenskih koncertov prvoaprilska šala. Sicer pa da je Triglav itak prevelik za Kino Šiška.
To ni lepo od njih — da ne rečem, da je nesramno in nespametno —, ampak Laibachi pač ne bi bili Laibachi, če ne bi kljub vsemu hvaležne in privržene publike v isti sapi tudi frustrirali.
O dogodku bomo seveda poročali še po (sobotnem) koncertu.