“V postresničnostni družbeni klimi je laž izgubila moralno konotacijo in postala orodje političnega razvrščanja. Ne sprašujemo se več, ali je nekaj resnično ali lažno. Nasprotno, lahko se odločimo za nekaj, kar je ali se bo izkazalo za evidentno laž, pa nas to ne moti. Z izrekanjem za laž zdaj javno sporočamo svojo politično pripadnost.”

Tako pravi v intervjuju za Dnevnikov Objektiv prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat, sociologinja kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti in prorektorica Univerze v Ljubljani. In to se mi zdi zelo pronicljiva, nemara celo temeljna razlaga dandanes zmedene, naporne, frustrirajoče družbe in politike.

Pa nam ta modra misel kaj pomaga, če recimo vidimo plakat z obrazi Aste Vrečko, Roberta Goloba, Urške Klakočar Zupančič in Nataše Sukič — ki si ga je omislila SDS in dala z njim polepiti Slovenijo — in z napisom: “LAŽEJO VAM”?

Kretski lažnivec

Vprašanje ni retorično. Oglas je namreč slovenska parafraza tako imenovanega Epimenidovega paradoksa o kretskem lažnivcu. Videc s Krete je bojda rekel: “Vsi ljudje na Kreti lažejo.” Kar pomeni, da izjava ne drži — ker je tudi on sam bil s Krete.

Kako torej razumeti sporočilo SDS, da Asta, Robert, Urška in Nataša lažejo?

Če mislimo ali vemo, da je Janševa stranka stranka lažnivcev, potem je njeno sporočilo, da na plakatu prikazani lažejo, neveljavno oz. neresnično. Obenem pa je sporočilo — neglede na svojo neveljavnost in neresničnost — veljavno oz. resnično samo zato, ker je naročnik oglasa v opoziciji do četveroglave alegorije aktualne oblasti.

Za tiste, ki mislijo ali vedo, da tako imenovana banda štirih res laže, pa je oglas kot sporočilo itak samo ekserciranje svobode govora in primitivnega oglaševanja in predvolilna taktika. Plakat nam v bistvu ne govori, da Gibanje Svoboda in Levica lažeta, ampak da na prihodnjih volitvah glasujmo za SDS.

Bla-bla-bla

Prvak dotične stranke sam pravi, da plakati SDS “razgaljajo tisto, kar vsi vsak dan srečujemo in vidimo, pa si večina tega zaradi politične korektnosti ali strahu pred posledicami ne upa povedati na glas”.

To ni res. Večina? Strah? Naglas? Bla-bla-bla. To je neumnost.

Neumnost? To je še prizanesljiva sodba. Temu lahko tudi rečemo laž. Zavestna, preračunljiva, instrumentalizirana, targetirana neresnica je laž. Še posebej politična neresnica. Ker Janša prekleto dobro ve, da politična korektnost in strah pred posledicami nista razloga, da večina ne izraža političnih stališč. Pa vseeno to reče. Torej se vseeno zlaže.

“Format vladanja”

Toda vrnimo se k uvodoma citirani tezi, da je v psihotični, postresničnostni družbi laž izgubila prej nesprejemljivo etično konotacijo in da se je zato zdaj mogoče brez moralnih pomislekov odločiti za nekaj, kar evidentno ni res.

To je s svojimi besedami na obrnjen način povedal tudi Vlado Miheljak v zadnji kolumni v Mladini. Izhajajoč iz tega, da omenjeni plakati dajejo vedeti, kakšen bo Janšev “format vladanja”:

“Khm, kaj je nevarneje? Domnevne laži Aste Vrečko, Roberta Goloba, Urške Klakočar Zupančič, Nataše Sukič — ali resnica Janeza Janše, Branka Grimsa, Žana Mahniča, Romane Tomc? Njihova resnica je napoved stanja duha, ki se izrisuje na obzorju povolilne Slovenije. In zato pravim: ne bojte se lažnivcev, bojte se tistih, ki vam govorijo resnico.”

Ni njegov stil

Janša se je na Miheljakovo kolumno odzval z napol šaljivo cinično, napol pa omalovažujoče strupeno polemiko na X-u. Tekst pod naslovom Že dolgo ne tako zabavnega branja je sicer frontalni napad na “glasilo prvorazrednih” — še bolj kot na Vlada Miheljaka (Po vodnem in zvočnem še mirovni top) na odgovornega urednika Grego Repovža (Z glavo v zid) in na kolumnista Janka Lorencija (Voditelji), pa celo na Moniko Weiss (Propaganda nas ogroža), ki je plakat samo mimogrede omenila v tekstu o nevzdržnosti oglaševanja na prostem.

Janša ni tako neumen, da ne bi razumel Miheljakove miselne piruete o lažnivcih in resničarjih in koga se je treba bati. Še enkrat: ker polemiziranje z miselnimi piruetami ni njegov stil politične komunikacije — in ker je zraven še užaljen in prebrisan —, se odloči za zavestno, preračunljivo, targetirano, instrumentalizirano neresnico. Ergo, za laž.

Ne abstraktna oblast

Laž kot dominantni diskurz — torej sistemski kontekst pretiravanja, podtikanja, potvarjanja, obračanja dejstev, insinuiranja, manipuliranja, izmišljanja, zmerjanja — bo očitno definirala predvolilno kampanjo SDS. S plakati pridigajo, da oblastniki lažejo. Nam, ne komurkoli. In to konkretno Asta, Robert, Urška in Nataša, ne neka abstraktna oblast. S podpisi državljanov, ki so njihove laži dojeli kot resnico, jim bo uspelo državljanom vsiliti referendum. Janša kot intelektualna predstraža pa na X-u poučuje verouk iz kulturnega marksizma in obračunava z mediji.

Tako premišljeno celovite, sinhronizirane, namerjene in niansirane strankarske ofenzive nismo videli že dolgo. In zelo verjetno še zdaleč nismo videli vsega, česar so sposobni. Se sploh ne čudim, da so levi mediji zapadli v resignacijo in pesimizem.

Sam ne delim teh črnih misli z njimi. SDS bo šla tako daleč in tako nizko, da se ji bo to maščevalo. Pobrala bo kvečjemu glasove najzvestejših fanatikov, ki se z izrekanjem za laž politično razvrščajo, in s svojim ekstremizmom potisnila vse desno od sredine na levo. Vse ostale pa bo alienirala.

¡No pasarán!