Včeraj sta bila na desni in na levi minidogodka, ki bi ju lahko mirno prerzli ali jima vsaj ne bi posvečali pozornosti. Na eni strani je Prebilič “povabil na kavo” predsednike levih strank, da bi se pred volitvami pogovorili — če že ne dogovorili — o sodelovanju. Situacija je “resna”. Možnost, da bi se Janša vrnil na oblast, “ni izključena”.

Na drugi strani pa sta Janša in Vrtovec sklicala tiskovno konferenco skupaj. To je redek dogodek, ne pa tudi šokanten — kot bi lahko sklepali iz tega, da so v Dnevniku TVS in potem še v Odmevih z aboniranima komentatorjema hoteli narediti iz nastopa vodje in podvodje opozicije dramatično novico dneva.

Že prav, že prav. Saj vendar vsi vemo, da je NSI “edina neškodljiva in navidezna alternativa” SDS — namreč pod Vrtovcem, potem ko so nekooperativnega in animoznega Tonina evakuirali v Strasbourg — in da bi se bratstvo i jedinstvo obeh strank po uspehu na volitvah samo še okrepilo.

Ni dilema

Sama tema, ki sta jo hotela izpostaviti, ni presegala običajnega iskanja pozornosti za populizem dojemljive javnosti: desni duet je robantil proti ukinjanju volišč na slovenskem podeželju.

Je to ekonomska racionalnost ali politična zlohotnost? Ali pa res “erozija demokracije”, kot se je eden od njiju izrazil?

To zanju ni dilema. Predsednik SDS je lansiral slikovito, a tendenciozno primerjavo, da je na plebiscitu leta 1990 glasovalo milijon štiristo tisoč volilnih upravičencev na več kot štiri tisoč voliščih, petintrideset let pozneje pa jih milijon sedemsto tisoč glasuje na manj kot tri tisočih. Po oceni Janševi oceni se je število podeželskih volišč zmanjšalo do leta 2011 za okrog osemsto, potem okrog štiristo do danes.

Njegova poanta je skratka bila, da “ukinjanje podeželskih volilnih okrajev koristi tranzicijski levici” — in da če že mislijo, da je volišč preveč, potem jih naj ukinejo v Ljubljani, ker imajo volilci samo “sto, dvesto metrov” do tja.

Gerrymandering

To, na kar opozarjata Janša in Vrtovec — oz. to, za kar se zavzemata —, je po mojem slovenska verzija tega, kar v ameriškem volilnem sistemu poznajo kot “gerrymandering” — taktično spreminjanje meja volilnih okrajev tako, da bi si zagotovili zmago v čim več okrajih in/ali omejili zmago nasprotnikov na čim manj okrajev.

Tema, ki sta se je lotila, se zelo ujema s populistično naracijo, ki jo opozicija uspešno trži, češ, podeželje je zapostavljeno, odrinjeno, ekonomsko, prometno, kulturno, razvojno odrezano. Paše pa tudi k Janševi sociološki in politični teoriji, da so “rojeni na asfaltu” — za razliko od tistih na Goričkem ali Kozjanskem — privilegirani, “prvorazredni”, razvajeni.

Kot je pred dnevi rekel Igor Lukšič: aktualna koalicija in preostanek levice sprejema diskurz opozicije in se zato nenehno zagovarja in dokazuje, medtem pa desnica vsiljuje svoje teme, o katerih se potem vlada in njeni sateliti izjasnjujejo. 

Politične veščine

Kar zadeva Prebiličevo kofetkanje, pa mu je treba priznati, da se je dobro spomnil. Morda bo tokrat kaj iz tega. Potem ko pričakovano ni bilo nič iz povezovanja Preroda in Socialnih demokratov — recimo v Prerojene demokrate? —, se je Prebilič moral nekoliko izvleči iz zadrege in prevzeti iniciativo tako, da se izkaže kot povezovalec.

Ne bi si upal staviti, ali bo Prebiliču ta poteza prinesla kaj točk oz. glasov na volitvah. Ampak ta njegova pobuda vsekakor priča o določenih političnih veščinah.

In teh veščin Golob očitno nima. Tega se namreč ni spomnil on, aktualni predsednik vlade in nekoč veliki zmagovalni kolovodja anti-Janša koalicije, temveč newcomer Prebilič, ki mu — roko na srce — ne kaže preveč dobro. Povabilo na pogovor ga dela večjega in pomembnejšega, kot v resnici ta tranutek je. Tega bi se v bistvu moral domisliti Golob. On je zaenkrat na levici glavni in ga nihče ne ogroža. Pa vendar bi bilo zanj dobro, če bi ta svoj status utrdil. Če bi on dal to pobudo, bi morda res imela določen učinek — kar pa se v Prebiličevem primeru zagotovo ne bo zgodilo.