Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. marca 2023, pod naslovom Lajf in literatura Tereze Vuk: “Men je fajn bit munjena”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

Nadaljevanje torkovega teksta Literatura in lajf Tereze Vuk (1.): “Jaz imeti kolumna. Dejstvo.” (7. 3. 2023).

Nakar mine šest, sedem let … — in glej, glej: leta 2023 Tereza Vuk izda 357 strani dolg roman pri Beletrini! Pri veliki, etablirani založbi. In pove še več, še bolj odkrito in še bolj vulgarno.

Small talk s Terezo Vuk

Tereza Vuk: Neee, ne napišem vsega. Saj se vsak cenzurira, ne?

Marko Crnkovič: Seveda. Kaj vse sem že jaz hotel napisat, pa sem si premislil. Ampak nisem si mislil, da se ti cenzuriraš.

Valjda, da ti ne boš pisal, kako ste se zapijali pa ne vem kaj vlekli. Ti itak pišeš o tisti svoji butasti politiki. Saj nimaš jajc! Koliko je žensk, ki si upajo pisat tako kot jaz? Nobene! Po mojem niti tipa ne!

Khm. Verjetno ljudje poskrbijo, da svetu okrog sebe pokažejo svojo najlepšo podobo, ne?

Zakaj, če sam sebi lažeš?

Že mogoče, ampak to ljudje pač delajo. Pa ne samo na Instagramu.

Ja, ja, mi smo perfektni, nam vse štima v lajfu … Ampak a ti pokažem sporočila bralcev? Od ljudi, za katere ne bi nikol rekel, da tko razmišljajo. Naskrivaj mi pišejo, privat, vsi depre, vsi v riti, pa z otroci, sami zblojeni. Če jim slediš po družbenih omrežjih, ne zgleda, da majo probleme. V resnici pa nimajo jajc, da bi odkrito pisali. Jaz pa nimam kaj zgubit. Celo življenje so me meli za kretena. No, pretiravam. Čudna sem se folku zdela.

Skratka: vse to si upaš napisat zato, ker imaš že tako ali tako slabo reputacijo in si je moreš več poslabšat z delikatnimi razkritji?

Ma vi ne štekate logike! Zadeve sem si okol obrnila. Jaz sem zdaj ista Tereza k prej, ampak ta stara dva sta zdaj ponosna, da sem zdaj taka Tereza. Če sem pred petnajstimi leti matki rekla, da pišem blog, je znorela, češ, kakšen blog, kdaj boš kaj nardila iz svojga življenja! Ravno prej me je klicala. Mami, intervju imam. Joj, sorry, samo da maš ti intervju. Pa sem ista kot prej. Še hujša, pri šestinštrdesetih. Jaz sem samo to okol obrnila, da so zdaj vsi tiho. Ja, kaj pa drugega? To so psihološke varke. Tako kot sem zanalašč napisala, da sem bila v žlahti z Nedo Pagon [1941–2020, sociologinjo, urednico Studie Humanitatis, sestro njene mame] pa s Stankom Vukom [bratom njenega nonota po očetovi strani, leta 1943 skrivnostno umorjenega v Trstu z ženo Danico]. 

To ti imponira, ne?

To so psihološke varke. Prvo je to, da bojo ljudje rekli, wow, ta pa ni glih s ceste. Druga stvar, k sem jo hotla dat vedet, pa je, da tud če si iz take familije, to ne pomeni, da ne morš zabluzit. To ne igra vloge. Ni res, da zabluzijo sam tisti, k so bli v reji. Sploh ne. Še prej zabluzijo tisti, k so bli polni dnarja. Pa še za to se gre, seveda, da je folk zdaj tih, ker si ne upajo nč rečt. Aja, pri Beletrini je izšla knjiga? Ker se Beletrini ne upajo zamerit. Ker ipak, Čandru se pa ja ne bojo šli zamerit.

Čandra že itak ful ljud ne mara.

No, super! Take mam pa jaz rada! Naj nas ne marajo! Naj vsak opravlja svoj posel, kot je treba. Kaj pa je z njim narobe? Ker je kao desen?

Njegov problem je, kao, da se ni nikoli z nikomer skregal in se postavil na nobeno stran.

E, vidiš. Ti slediš mojim kolumnam že osem let. Jaz sem ista. Nisem leva, nisem desna. Ne motijo me ne levi ne desni. Moji bralci so ravno tok levi k desni in oboji me majo radi. Zakaj bi se morala dajat na eno stran? Moj foter teb skoz sledi. Al pa Vesna V. Godina. Je rekel, foter, da je bil ful šokiran, ko je sesula Goloba. V plus, seveda. Ti si pa tud bolj pri ta levih, ne? Pa pravim fotru, kaj me to sploh briga, če je kdo lev ali desen? Koji kurac! Jaz nisem nič. Itak sem sam enkrat v življenju volila. Pirate. Ker so me vrgli na finto, da bojo legalizirali travo. Pa še zdaj čakam.

Travo bi vsi legalizirali. To vsi rečejo.

Pa sej tud vsi nasedejo! Sej je res bedno. Men skoz teži en stari pred lokalom, da mu trava smrdi. Jaz pa njemu: pa kaj, men pa smrdi tvoj pelinkovc. On pa: ne, to ni isto, pelinkovc je za zdravje, pa če jih sto ruknem. Jaz pa ne smem enega jointa skadit! To ni fer. To je totalen debilizem, da trava ni legalizirana. A bi tebi bila panika, če bi tvoja mulca kadila travo? Ziher bosta kdaj kak joint pokadila v lajfu …

Ne bi se čudil, če ga ne bi nikoli. Če že, pa ne bo konec sveta.

Vsaka stvar v mejah normale je lahk v redu. Isto kot futer. Če se boš cel dan prenažiral, tud ne bo v redu.

Ampak tudi ti se nisi takoj začela s koko zadevat, ne?

Najbrž ne, ampak tega se ne spomnim. Se pa spomnim, da sem prej travo kadila kot pa čike.

No, celo jaz sem prej travo kot čike — no, ne ravno pri štirinajstih —, ampak jaz nisem zabluzil.

Ne vem. Sem pač bla iz take soseske. Če ne bi bla iz Župe [Župančičeve jame], ampak iz nekega Celja, tko k moje sestrične, bi pa mogoče čist drgačna Tereza ratala. Ne vem, no, začel se je z jointi pa alkotom. Ampak pri drugih se pa ni nadaljevalo. Zakaj se pa pri mojem bratu ni nadaljevalo? Žvela sva v isti družini. Vse je bilo isto.

Razlika je najbrž v karakterju. Pa v družbi.

Jaz sem bla upornik in sem padla v slabo družbo. Brat je bil pa priden.

Že, že. Ampak kaj te je odpeljalo na stranpota?

Na živce mi je šlo bit doma.

Ja, in? To je tudi meni šlo na živce.

Hja, moraš met jajca. Pa smo spet tam. Šla sem skoz vrata in sem pršla nazaj, ko sem pršla. Vedla sem, da me nikol ne bojo tepli, ker to ni bil njihov stil. Nikol me nista udarla. Pa bi me mogoče morala. Ma ne, to ne bi pomagalo. Najbrž bi še bolj bežala stran. Saj nč ne rečem. Mojim ni bila lahka, da sta imela problematičnega otroka. Ampak pustit ga pred gozdarsko šolo pa ne vem kaj? Kaj pa so mislili? Da bom jaz tam pridno nabirala listje? Ma daj! Valjda, da sem nardila cel upor in v internatu in v šoli in posledično letela ven. Nosila tripe iz Ljubljane … Ni da ni. Treba je met jajca. Kaj pa lahko človek brez jajc doseže v tem lajfu?

Dobro, no, to ni edina človeška kvaliteta …

Tega nisem rekla! Če češ kaj dosečt, je treba tud tvegat. A je tko al ni tko?

Počakaj. Ko si ti vedno bolj bluzila in so te nazadnje lifrali na Portugalsko na rehab …

Pa zakaj je ta moj rehab ljudem tok zanimiv? Rehab je bil pri dvajstih. Kaj bomo to zdaj vlekli za forever?

Zakaj se nisi ustavila?

Zakaj se pa zdaj ne ustavim? Zakaj bi se ustavla? Men je fajn bit munjena. A je to tok težko razumet?

Hahaha, to bo naslov! Anyway: razumem, da si se upirala. Ta stara dva sta ti težila, v šolah so ti težili, vzgojitelji v komuni so ti težili, ne vem kdo vse ti je težil. Ampak zakaj nisi sama zbrala toliko moči — teh tvojih jajc —, da bi si rekla, okej, zdaj pa ne bom več tega delala.

Men bi se zmešalo, če bi morala trezna doživljat ta reality od lajfa. Eni pač imamo malo več možganov.

Aja, ti si pač bolj pametna?

Seveda, od marskoga! Ne bom rekla, da najbolj na svetu, ampak nisem neumna. Nikol mi ni ta normalen lajf odgovarjal. Te pozerske …

Ampak saj si tudi sebe zajebala, nisi samo staršem delala skrbi!

Sebe zajebala? Kokr obrneš! Kaj bi pa blo drgač, če bi bla ena trezna, pridna ženska s familijo? A tko se pa ne bi zajebala? Z mojim karakterjem? Dej, lepo te prosim! Glih v tem primeru bi se zajebala! Ti ne razumeš, da smo eni pač za to, da nardimo drgač. Si predstavljaš mene kot eno mamo? Če bi mela otroke, bi jih zajebala. Tko sem pa samo sebe, če že koga.

Ampak ne vem, če sem se zajebala. Jaz sem se mela v lajfu dobr. Sej je blo tud velik slabga, ampak dožvela sem pa tok, da lahk tri filme iz tega posnamejo. Eni so pa rajš varno doma. Sej tud jaz zdaj vidim pri ta starih. Kaj pomeni zajebat življenje? Dej mi razlož! Da ne nardiš tega, kar so te naučili, da bi mogu? Meni ni to nikol brigal.

Pa saj ne gre samo za to, kar so te naučili in da ubogaš. Gre tudi za ambicije. Kaj hočeš v življenju.

Nč. Jaz bi sam mela dnar, pa da mi dajo vsi mir. Že to, da mam dans tri intervjuje, to je men … — hvala lepa! Jaz bi bla rajš pr nas v lokalu pa kadila joint. Al pa doma. Ambicije? Kaj so ambicije? Vsakmu neki druzga, ne? Ne vem. Če včas kaj razlagam o svojem lajfu tem bejbam — mislim, vse so tok stare k jaz —, mi nazaj govorijo: “O, kaj bi jaz dala za to!” Aja, kaj bi pa dala?! Ti si se odločla, da boš mela moža! Ti si se odločla, da boš mela otroka! Ti si se odločla za to tugo od tuge, da boš enga in istga tipa gledala štrdeset let! Ona pa men: “O, kaj bi jaz dala!” Ja, kaj bi dala? Nared to, ne! Odfuki tipa pa si najd enga mladga. Kaj te omejuje? A to pa ne? Ja, pol pa nč. Sam enkrat žvimo! A ni tko? Jaz sem si vedno tko jemala. Prvi letnik: jaz ne grem v šolo. Zakaj ne? Zato, ker je dolgčas. Mene je zanimala sam slovenščina pa angleščina pa še kak predmet, ostalo pa ko jebe.

Ti ni prišlo na misel, da bi ti lahko končana šola nekaj dala?

Kaj bi mi šola dala? A ti zgledam k ena od unih, k na faksu visijo?

Zdaj ne. Ampak saj nisi probala.

Ma ja! To so men sami povprečneži.

Saj si dovolj pametna. Zakaj pa ne bi tudi ti naredila kariere na faksu kot profesorica ali doktorica ne vem česa?

Misliš, da bi bla srečna? Sam disciplino rabiš. Prosim te lepo, poznam tud take s faksa, k so glupi ko točak. Edin, kar so dosegli, je blo to, da so sedeli ob knjigah.

Če bi se potrudila, bi tudi ti to dosegla.

Valda, da bi. Ampak zakaj, če mi ni treba? Jaz govorim pet tujih jezikov. Ajd, najd mi enga, k govori pet tujih jezikov. Torej? Mene je to lajf nauču. Glih tko se lahk z vsakim vse pogovarjam. Lahk me daš med marginalce al pa med dohtarje, povsod se bom znašla. A je šola res tok pomembna? Pa kaj pol, če ne vem, zakaj se žogca odbija? Boli me kurac za fizko. Jaz vidm stvari mal drgač. Predstavljaj si, kako je blo mojmu fotru, k sem že pr petnajstih tko pametvala.