Dveh stvari ne razumem. Prvič, zakaj politiki in komentatorji in državljani delajo melodramo iz predlagane kandidature Marte Kos za evropsko komisarko. Ali pravzaprav melodramo v melodrami, če upoštevamo še odstop prvotno predlaganega kandidata Tomaža Vesela.

Po mojem to izvira iz nepoboljšljive naivnosti udeležencev — na čelu z Robertom Golobom — in opazovalcev, da je Slovenija v okviru EU samostojna in suverena in da sme predsednik vlade pod svobodnim soncem ignorirati želje in/ali navodila Ursule von der Leyen.

Druga stvar, ki je ne razumem, pa je presenečenje — celo dvojno presenečenje —, da je Golob za komisarko predlagal Marto Kos, in da je ona sama kandidaturo sprejela, čuteč se veselo in počaščeno. Kljub konfliktu, ki sta ga pred dvema letoma imela. 

Zakaj pa ne? Kako pa mislite, da politika deluje? In kot že dolgo vemo, Marta Kos je od hudiča.

Samostojnost? Suverenost?

Zaplet s poverjenikom in poverjenico v Evropski komisiji je za Slovence mesto resnice o Evropski uniji. Presenečenje ob odstopu originalnega kandidata in tako rekoč comeback nadomestne kandidatke je posledica dejstva, da vladajoča politika ni znala, mogla in hotela pravilno oceniti položaja Slovenije v EU in moči, ki jo kot država v njej imamo.

Slovenija v okviru in kontekstu EU ni tako samostojna in suverena, kot hočemo verjeti (evropskim in domačim politikom). Slovenska nesamostojnost in nesuverenost je samo občasna misel v trenutkih slabosti in zlovoljnosti.

Da so države članice samostojne in suverene — zlasti tako majhne in nemočne, kakršna je Slovenija —, je lari-fari. Formalno že, praktično pa ne. Še posebej ne tiste majhne in nemočne države, ki so v bruseljskem kontekstu za nameček tudi relativno nesposobne ali vsaj pasivne.

Disciplinski učinki

Vprašanje, ali bi bil za komisarja primernejši Tomaž Vesel ali bo primernejša Marta Kos, ni bistveno. Tudi ni bistveno, ali bo predsednica Evropske komisije s spolnim uravnoteževanjem dosegla kaj pametnega in koristnega.

Bistveno je, da je Ursuli von der Leyen v Sloveniji uspelo povzročiti komplikacije.

Kar zadeva Slovenijo, je dosegla svoj cilj. Ženske kvote so kriterij, ki pri nas nekaj velja in ima konkretne disciplinatorične učinke. Zaželena oblika genitalij je za Slovenijo bolj kondicija sine qua non kot pa v drugih, velikih državah. Zahvaljujoč bolj voluminoznemu bazenu človeških resursov in višji stopnji samostojnosti in suverenosti se za predsedničine želje bodisi ne zmenijo — ali pa si spolno raznolikost tudi dejansko lahko privoščijo.

V Sloveniji pa je želja Ursule von der Leyen vzgojni ukrep. Prokrustova postelja. Predsednik vlade najprej malo sanja, da se tej obveznosti ne bo pokoril, potem pa sprevidi — no, mu dá vedeti ravnateljica —, da si tega ne more privoščiti.

SDS spet (naj)pametnejša

Naj se za trenutek vrnem še k Veselu.

Zabavna, četudi cinična je misel, da ga je opozicija kooptirala kot kandidata iz prebrisane preračunljivosti. To je bilo navzven presenetljivo.

Po mojem se je SDS z Veselom strinjala samo s figo v žepu. Rekli so, da se jim zdi sprejemljiv, ker so sami pri sebi stavili, da UVDL ne bo kupila Golobovega predloga. Seveda pa so to zapakirali v stališče, da cenijo, da se je pretendent potrudil z roadshowom po sedežih vseh parlamentarnih strank — vključno s tisto na Trstenjakovi — in da je za njihove pojme primernejši kot Tanja Fajon ali Marta Kos.

Tako je SDS že spet izpadla (naj)pametnejša. Pa še tem bolj kredibilno kokodakajo, kakšna sramota je to zdaj za Slovenijo.

Tako se nabira politične točke. Tudi z nagajanjem, da seje Odbora za evropske zadeve, na kateri bodo obravnavali Kosovo, cajtnotu navkljub ne bo prej kot v petek: “[DZ je] avtonomen organ, ki deluje neodvisno od želja vlade ali pobožnih želja [UVDL],” kot se je izrazil poslanec SDS.

Ne delam si utvar

Drugo mesto resnice pri drugem kandidaturiranju slovenske evropske komisarke pa je, da smo ob teh dogodkih šokirani ugotovili, kako dejansko deluje politika oz. kako razmišljajo dotični.

Kot še predobro vemo, v politiki obstajajo zelo prepirljivi in zamerljivi ljudje, ki s subjekti in objekti svojih prepirov in zamer nočejo nikoli več imeti nič opraviti. To seveda ni abnormalno. To je človeško. Mnogi temu rečejo zamerljivost, mnogi pa doslednost in načelnost.

Niso pa vsi taki. Nekateri so pripravljeni pozabiti na stare prepire in zamere in v interesu politične kariere — ali magari za dobrobit domovine, ki ji (kao) nesebično služijo —, marsikaj pogoltnejo.

Tudi to se mi ne zdi abnormalno. Tudi to je človeško. Niso vsi ljudje zamerljivi. Niti ni nujno, da to delajo iz kalkulativnosti. Nekateri pač raje ali prej zakopavajo bojne sekire in pozabljajo. To se mi ne zdi razlog, da bi jih zato obsojal. O politikih si ne delam si utvar.

Tudi o Marti Kos si ne delam utvar. Čeprav priznam, da mi je še danes žal, da je kdo ve zakaj odstopila od kandidature za predsednico. Raje bi imel Marto Kos za predsednico kot pa Natašo Pirc Musar.

No, jo bomo pa imeli vsaj za evropsko komisarko.