Odločitev odgovornega urednika, da na portalu Siol.net ukine možnost uporabniškega komentiranja, načeloma odobravam. Le kako bi lahko človek pri zdravi pameti imel kaj proti onemogočanju javnega oglašanja internetne drhali?

Toda čeprav je poteza dobronamerna, razumljiva, logična in praktična, je obenem tudi jalova in družbeno irelevantna. Mihael Šuštaršič bo imel zdaj nekaj več miru in manj skrbi pri delu, drugih pozitivnih posledic pa na žalost ne bo.

Lumpenkomentariat

Urednik Siola je najprej eksperimentalno onemogočil komentiranje samo pod nekaterimi zadnjimi objavami. Izkazalo pa se je, da se je folk preselil pod druge, nekaj dni stare novice. Ko je Siol komentarje zaprl še tam, so šli komentirat nekaj let stare objave. Na sámo dejstvo, da (ponekod) ne morejo več komentirati, so se odzivali z besedami kot “levičarski smrad”, “gamad”, “banda cenzorska”, “svobodnjakarski propagandisti” itd.

Dovoliti komentiranje ali ne pa ni samo načelna odločitev, ampak je do neke mere tudi vprašanje trde kože tistega, ki se o tem odloča. Na odgovornih položajih v medijih so tako ali tako ljudje, pri katerih je neobčutljivost nepogrešljiva profesionalna deformacija. Zato se je na odgovornem položaju v mediju za to zelo lahko ne zmeniti. Možno je namreč zagovarjati tudi stališče, da je anonimni lumpenkomentariat svojat, ki jo bo normalen človek — odgovoren ali ne — ignoriral kot ta zadnje marginalce. Ni pa lahko tega odmisliti. Če je sploh mogoče.

Samo zadoščenje

Šuštaršič je kenslanje komentarjev utemeljil takole: “Odgovornost nacionalnih medijev do javnosti ni samo v zagotavljanju obveščenosti in omogočanju svobode izražanja in pluralizacije mnenj, ampak tudi v tem, da ne sodelujemo pri širjenju sovražnega govora in sovraštva.”

Socialno zadoščenje, da ne sodeluješ pri širjenju sovražnega govora in sovraštva, tudi osebno in širše gledano ni zanemarljivo. Problem pa je na žalost v tem, da internetna drhal takih potez ne dojema kot ukinitve možnosti uporabniškega komentiranja, temveč kot odvzem pravice do svobodnega izražanja. Kot nekaj nedemokratičnega, tako rekoč protiustavnega.

Človekova narava

Onemogočanje anonimnega spletnega komentiranja ni toliko (učinkovit) prispevek v boju proti sovražnemu govoru, temveč je bolj iluzoren, celo utopičen socialni inženiring. Zoperstavljanje primitivizmom in vulgarnostim, žaljenju, izkrivljanju, neumnostim, obračanju besed in dejstev je boj z mlini na veter. To je nezaustavljivo. Tak prevzgojni zavod se ne bo obnesel, ker je v nasprotju s človekovo naravo in z njegovimi primordialnimi impulzi. In tega ni mogoče kontrolirati. Dandanes ne več. Še posebej ne na internetu.

Pa ne, da bi to bilo kaj novega. To je v človekovi naravi že od nekdaj, vendar je bilo v preddigitalni dobi in pred družbenimi omrežji omejeno na zasebno sfero. Danes pa je vse javno. Na internetu je lahko vsak anonimen privatnik javna oseba. (Da tako rečem: “Na internetu je najboljše to, da nihče ne ve, da si pes.”) Vsako privatno mnenje — naj bo še tako irelevantno in odštekano, nekompetentno, asocialno in bizarno — z objavo na internetu postane delček javnega mnenja. In ker nobeno privatno mnenje ni tako irelevantno in odštekano, nekompetentno, asocialno in bizarno, da se s tistim, ki ga je lansiral, ne bi strinjal še kdo drug, to hitro postane tudi javno mnenje.

Niti z ministrskim dekretom

Mnenje, da je onemogočanje svobodnega komentiranja anonimnih spletnih trolov frontalni napad na demokracijo in svobodo govora, pa ni javno mnenje samo zato, ker so tako prepričani anonimni spletni troli. Javno mnenje ali vsaj del javnega mnenja je tudi zato, ker je politično podprto.

Da je aktualni odgovorni urednik Siola “levičarski smrad”, “gamad”, “banda cenzorska” in “svobodnjakarski propagandist” je — ne s temi izrazi, seveda — povedal tudi Janez Janša. Gospod to utemeljuje na dejstvu, da je Šuštaršič prišel na položaj po zamenjavi vlade in po odstavitvi njegovega predhodnika, SDS ljubega in naklonjenega Jančiča.

Skratka: z ukinitvijo komentarjev na Siolu se ne bo spremenilo tako rekoč nič. Odločitev bo kvečjemu prispevala k urednikovemu profesionalnemu zadoščenju, na preprečevanje sovražnega govora in na kulturo govora pa ne bo imela nobenega vpliva. Niti ne bi imela nobenega vpliva, če bi vsi slovenski mediji usklajeno ukinili komentarje. Niti če bi jim to nekdo ukazal z ministrskim dekretom. Spletni troli se bodo preselili drugam in svinjali drugje. Možnosti imajo še nešteto. Vedno bodo nekje svinjali. In vedno bodo imeli svojega rumeno-modrega zastavonošo.