Aleluja, RTV Slovenija je končno pred velikimi spremembami. Ali pa tudi ne. Tako kot vedno. “Paris change, mais rien dans ma mélancolie n’a bougé,” kot je spesnil Baudelaire.

Pogled melanholičnega pesimista in v usodo vdanega followerja RTV programov je torej naslednji:

1. Kriza se bo nadaljevala tudi po imenovanju novega predsednika ali predsednice Uprave RTV Slovenija.

2. Kriza se bo nadaljevala tudi po dolgo odlaganem desetodstotnem zvišanju prispevka s 1. januarjem 2025.

3. Kriza se bo nadaljevala tudi po redefiniranju razmerij med organi RTV, ki ga ob zvišanju predlaga ali zahteva MF.

4. Kriza se ne bo nadaljevala, tudi če bodo izumili (ali skopirali) nov model financiranja — kar pa je malo verjetno.

Almighty Natalija

Kar zadeva vodstvo, z razlogom pričakujemo, da bo Svet imenoval insajdersko deklico za vse, večno in priljubljeno funkcionarko ali kandidatko za karkoli, interno mojstrico ekonomije obdarovanja in po lastnih izjavah “človeka za hude čase” — almighty Natalijo Gorščak.

Sam držim pesti za Mirka Štularja, ki je že pet let direktor Radia Slovenija in ki tudi ima kaj pokazati iz tega naslova. Res pa je, da to ni nujno garancija za dobro vodenje celote.

Problem RTV in še posebej TVS namreč ni samo v tem, da je zavod v krizi — medijski, vsebinski, produkcijski, ekonomski, menedžerski, oglaševalski, personalni, transmisijski in politični, you name it —, ampak jo v še tem hujši krizi vidi tudi njena ne več zvesta publika.

Zaupanje in naklonjenost

Publika je izgubila zaupanje v dobro, staro informacijsko instanco — tako kot tudi v druge, nejavne medije, da ne bo pomote —, potem pa ji je še odrekla naklonjenost.

Ne vem, ali se je to zgodilo po tem vrstnem redu. Vem pa, da se to ni zgodilo brez razloga. Čeprav tudi ne izključno po krivdi nacionalke same.

Če vprašate publiko — med katero se prištevam tudi sam, vsaj v njen nadstandardni segment —, za (R)TV ni rešitve. Kdorkoli jo bo vodil, se publiki ne bo zdel pravi. Kakršenkoli zakon o RTV si bodo izmislili, se bo publiki zdel jalov. Kolikorkoli bo znašal prispevek, se bo publiki zdel zapravljanje denarja.

Dvojna kriza

Kriza, v kateri se je znašla RTV, je dvojna. To je kriza na nivoju delovanja, upravljanja in financiranja, ki žre RTV od znotraj, obenem pa tudi kriza vsesplošnega nezadovoljstva z mediji, ki jo spodkopava od zunaj. To nezadovoljstvo čutimo vsi mediji, najbolj pa RTV kot javni medij.

Zvišanje prispevka ekonomsko zamuja že leta in leta. (Argument, da se je v zadnjih desetih, dvanajstih let vse podražilo, samo RTV prispevek ne, ni nelogičen, je pa tudi smešen. Zakaj pa bi se moralo vse podražiti?)

Zamuja pa zvišanje tudi v tem smislu, da sámo plačevanje prispevka sčasoma postaja publiki vse bolj nepojmljivo. Današnji mladini se ne zdi logično, da neko razvedrilo — ker samo za to jim za razliko od Lorda Reitha gre — stane dvakrat več kot Netflix, zraven pa jim turijo še bedne in netargetirane reklame. In kar je še huje, to misel so za svojo vzeli tudi starši (ki plačujejo oboje).

Trojanski butl

Od vseh FAQ na spletni strani RTV mi je najbolj všeč naslednje vprašanje: “Zakaj moram plačevati RTV prispevek, če sploh ne gledam in [ne] poslušam programov RTV Slovenija?”

Odgovor se glasi:

“RTV prispevek je parafiskalna dajatev, določena z zakonom, in […] ni predmet prostovoljnega naročniškega razmerja. Obveznost […] temelji zgolj na posesti oz. uporabi naprav, ki omogočajo sprejem programov. Z vidika RTV prispevka ni relevantno, za katere namene se naprave dejansko uporabljajo.”

Meni osebno se zdi obrazložitev imenitna. Verjamem pa, da negativistično nastrojenim to dvigne pokrov. In to ne samo varčnim uporabnikom, ki so se odvadili plačevati za medijske vsebine. To je mogoče zvesti tudi na nivo politike. 

Na eno od najpogojstejših vprašanj je namreč mogoče kredibilno odgovoriti tudi takole:

“Z vidika RTV prispevka ni važno, ali volite jebeno Golobovo večino ali pa Janšo, ki nam zdaj poskuša pod krinko kandidature za predsednika uprave podtakniti trojanskega butla.”

Med dvema ognjema

Vase prepričano in samoumevnostno šimfanje RTV, ki se ga desničarji grejo — češ, od nas za leto, dve osvobojeno RTV je nova vlada depolitizirala samo zato, da bi jo lahko spolitizirala in zasužnjila nazaj —, tudi ne pomaga. Pa saj to niti ni namen. Cilj tega je detabilizacija medija. In medijev nasploh. Načenjanje zaupanja in odvzemanje naklonjenosti. To gre desničarjem na roke.

Medijska reforma, ki se je je lotila ta vlada, že dve leti poteka v paničnem strahu med dvema ognjema janšističnih subverzij in neizogibnostjo medijske deterioracije. Ne gre samo za to, da vemo, kako se je to končalo pod prejšnjo vlado in kako se bo končalo, če še kdaj pride na oblast. Gre tudi za to — žal —, da vemo, kako se bo to končalo pod to vlado. Ali katerokoli drugo nejanšistično.

Tiha želja

Vsi hočejo spremeniti RTV v nekaj, kar še nikoli ni zares bila in žal tudi ne more biti. Da bi bila drugačna. Nekaj drugega. Ker nam je zaradi take, kot je zdaj, nerodno. Zato si glede RTV vsi delajo utvare. To je slovenska novinarska, kulturna in politična fantazma. Nedosegljiv cilj vseh zaposlenih in opazovalcev, tako ali drugače angažiranih, od zakonodajalcev do ikonoklastov in namišljenih disidentov, pa folka v soju žarometov in drugih nikoli do konca potešenih politikov, umetnikov, inženirjev in športnikov.

Nenazadnje pa je to tudi bolj ali manj tiha želja vseh gledalcev, poslušalcev, uporabnikov. Vsak bi nekaj drugega in vsak po svoje. Samo ne tega, kar je zdaj.