Robert Golob si po mojem že puli lase, da je v intervjuju za N1 čisto v svojem stilu nepremišljeno bleknil, da je Nataša Pirc Musar “neodgovorna” in “nedržavotvorna”, ker še ni predlagala njegove kandidatke za guvernerko Banke Slovenije. In za dobro vago varljive prepričljivosti dodal, da je v teh težkih časih, ko se je treba odločati o povečanju budžeta za orožje, Slovenija po njeni krivdi brez glasovalnih pravic v Svetu ECB — “ker predsednica ne more opraviti svoje naloge”.

Premier pa morda še tem bolj obžaluje svojo izjavo, ker ga je predsednica še pred njunim včerajšnjim sestankom v svojem odzivu elegantno in argumentirano sesula nazaj.

To bi ga moralo skrbeti. S tem je NPM še bolj omajala Golobovo že tako ali tako majavo kredibilnost in zaupanje. Kolikor ga še uživa. Totalno ga je deklasirala. To je bila njena najboljša poteza doslej. Ob pravem času in na pravem mestu in s skoraj samimi pravimi besedami.

Tudi če bi bilo vse res

Skoraj s pravimi besedami pravim zato, ker je problem do neke mere obojestranski. Seveda se ne spodobi, da se premier o predsednici tako nelaskavo izraža. Tudi če bi bilo vse res. Toda čeprav damo prav NPM, se mu ji ne bi bilo treba tako ostro revanširati, češ, da je nad njim “razočarana” in da je “nedržavotvoren on”, ker jo “nezrelo izsiljuje”.

Že res. A to ni diplomatski jezik in tudi to se v politiki ne spodobi. Pametni itak ne bomo aplavdirali predsednici samo zato, ker je prepir začel premier in ker mu je ona morala vrniti milo za žajfo. Za to imamo tehtnejše razloge. Tudi tiste, ki jih je sama navedla. Zato so bili ti njeni recipročno beligerentni okraski odveč.

Ampak konflikt med Golobom in Pirc Musarjevo v bistvu govori o nečem drugem.

Navajeni kreganja

Že ko je NPM brez upa zmage predlagala za guvernerja Antona Ropa, je bilo jasno, da Golob od nje pričakuje kooperativnost. Da bo šla vladi na roko.

Ampak zakaj bi ji pa šla? Takrat sem napisal: “Če so ji koalicijske stranke dale vedeti, da bi se strinjale s Sašo Jazbec, to še ne pomeni, da bi NPM na koncu morala predlagati kandidatko po njihovih pobožnih in uresničljivih željah.”

To je bilo v kontekstu tega, da ni katastrofa, če poslanci ne izglasujejo predsedničinega kandidata. Predvsem pa to ni predsedničin problem. To je problem ošabne parlamentarne večine. Zlasti poslanci Gibanja Svoboda se imajo za pametnejše in bolj informirane od predsednice in ne sprejemajo njenega mnenja.

In če NPM noče uslišati njihovih želja, potem jo koalicija tretira kot rušilno opozicijo. (Ki je res rušilna.) In se z njo tudi krega, kot se je navajena kregati z opozicijo.

Nerazsvetljeni

Golobu ni jasen princip delitve oblasti. Gibanje Svoboda bi rado imelo absolutno oblast. Ali da bi bilo vsaj vse po njihovem. Kar je podobno, četudi morda manj nevarno. S kančkom hudobije bi temu lahko rekli prijazni totalitarizem po meri človeka, z malo prizanesljivosti pa, da bi radi bili razsvetljeni absolutisti. To bi bilo načeloma super, vendar v Gibanju Svoboda žal niso razsvetljeni.

Radi bi imeli svojo guvernerko Banke Slovenije. Radi bi imeli svojo varuhinjo človekovih pravic. Tako ali tako že imajo predsednico Državnega zbora. Da bi radi imeli tudi čim več svojih ustavnih sodnikov, pa se bo verjetno pokazalo še letos, ko sodniku in sodnici poteče mandat.

To seveda ni ilegalno, je pa nehigienično.

Zato še sreča, da imamo Natašo Pirc Musar. Ona je v danih okoliščinah tako rekoč edina funkcionalna opozicija tej vladi in vladni koaliciji. Opozicija, ki sliši na ime opozicija, je preveč destruktivna in antisocialna — ali direktno rečeno: preveč butasta in primitivna ali vsaj nesprejemljiva za premnoge —, da bi jo resno jemali ali si od nje celo obetali, da bo delovala kot korektiv za dejansko in/ali perspektivično hegemonijo Gibanja Svoboda.

Printemps-été 2022

Verjetno se še spomnite politične modne revije printemps-été 2022. Nova vlada je komajda zasedla položaje, bližale pa so se že predsedniške volitve. In ko je bila sprva še v igri Marta Kos, kandidatka za kandidatko Gibanja Svoboda, je nekdanji predsednik Milan Kučan endorsal Natašo Pirc Musar. Z obrazložitvijo, da bi bilo “sistemsko nesprejemljivo” imeti na čelu vlade Roberta Goloba, na čelu parlamenta Urško Klakočar Zupančič, nakar še Marto Kos za predsednico republike — ker da bi to bila troedina oblast Gibanja Svoboda.

Novopečeni predsednik vlade je takrat Kučanu zabrusil, da “tudi on včasih kozle strelja”.

Sam se moram posipati s pepelom za nazaj. Tudi jaz namreč v tem morebitnem trojčku nisem videl potencialne nevarnosti. S to argumentacijo — to pa le moram reči —, da predsedniška funkcija pri nas pač ni tako pomembna, da bi lahko šlo v tem primeru kaj narobe.

Kako si olajšati delo

Se skratka korigiram: če bi kandidat ali kandidatka Gibanja Svoboda zasedla tudi predsedniški položaj, bi kao koalicijsko usklajena favoritka verjetno že v prvem poskusu postala nehigienska guvernerka. Pa še kdo drug kaj drugega.

Gre za to, da vlada — še posebej ta vlada, torej vlada s tako znatno parlamentarno večino — rabi neke čeke in bilance, ki jo bodo omejevali. Na nominalno opozicijo se ne moremo zanesti, ker nekonstruktivno in zlohotno zajebavajo vlado, zraven pa še hote in nehote podirajo bistvene družbene keglje.

A kot rečeno: za to je tu zdaj Pirc Musarjeva. Predsednica, ki po Ustavi nima veliko res pomembnih pooblastil. Obenem pa tudi predsednica, katere demokratični pomen narašča premosorazmerno z nehigienskimi ambicijami izvršne in zakonodajne veje oblasti.

Kakorkoli: samopašnost vlade in parlamentarne večine po mojem izvira iz tega, da so operativno nerodni, da ne rečem nesposobni. Do najkrajšega kratkega stika — in posledično do neučinkovitosti — pa prihaja ravno med vlado kot izvršno oblastjo in parlamentom kot zakonodajno. Ker niso vešči procedur in ker nimajo razvitih sposobnosti političnega predvidevanja, si hočejo olajšati delo z utrjevanjem položajev in z monopolizacijo odločevalskih funkcij. Predvsem pa z neposlušanjem pametnejših od sebe ter s prepirljivostjo in v nič devanjem drugače mislečih. Torej motečih elementov, kot je NPM.