Tako kot 50.056 podpisnikov Brejčeve peticije (kolikor se jih je nabralo do danes ob 0:56) s posrečenim naslovom Stevo Go Home bi tudi jaz bil zadovoljen, če bi Zoran Stevanović odstopil s položaja predsednika Državnega zbora. Vem pa, da iz te moke ne bo kruha. Tega se najbrž zaveda tudi večina tistih, ki si dela utvare, da bodo njihovi online podpisi zalegli.
Neformalne oblike političnega pritiska imajo svoj smisel, nimajo pa (targetiranih) učinkov ali posledic. Jasno je, da Stevo ne bo šel domov — razen če bo kdo ve zakaj odstopil sam ali če ga bodo po nekem čudežu razrešili taisti poslanci, ki so ga nastavili.
Ta domislica civilne družbe je samo resničnostni šov za ustvarjanje suspenza in dvigovanje političnih in medijskih ratingov. Pa vendar v kontekstu aktualne gonje proti predsednici Nataši Pirc Musar opozarja na razlike med političnimi strategijami opozicije in koalicije oz. levice in desnice.
Razgrajanje
Vesna V. Godina je v včerajšnji kolumni opisala poslanca Žana Mahniča kot “koristnega dvornega norčka SDS” in prišla do logičnega sklepa, da ga matica zato ne zaustavi, ker lahko v zakulisju njegove arogantnosti in nevednosti izpade kot (malo bolj) sprejemljiva, resna, fina, vljudna desna stranka.
S tem se je mogoče strinjati. Toda četudi je Mahnič “dvorni norček” in eden od najbolj izpostavljenih ksihtov državnozborskega resničnostnega šova, to ne pomeni, da je naiven in neučinkovit. Še manj pa to pomeni, da SDS od njegovega razgrajanja nima tudi drugih, konkretnejših, oprijemljivejših koristi. Pa ne samo zaradi imidža.
Skratka: dva tedna po tvitu, da so ustavni sodniki “bedaki”, nas je Mahnič po istem kanalu obvestil, da je vložil poslansko pobudo, “naj zaradi sumov, da predsednica republike sodeluje z rusko vohunsko mrežo, SOVA, OVS, MORS in druge službe takoj prenehajo s posredovanjem obveščevalnih in varnostnih poročil predsednici republike in njenemu kabinetu”.
Cartland → Le Carré
Mahnič hoče za narodov blagor odrezati NPM od varnostno občutljivih informacij na podlagi arheološko sveže tračarske novice, da je bila predsedničina ruska prijateljica in soudeleženka v prometni nesreči pred tako rekoč sto leti v razmerju — ali vsaj živela na istem naslovu — s takrat že nekdanjim slovenskim obveščevalcem sumljivega slovesa, ki je poniknil v Rusijo (kjer je očitno še danes poniknjen).
Na podlagi teh informacij sklepati, da je predsednica morda ruska vohunka, je res noro hudo. Kar je morda bilo samo štorija v stilu Barbare Cartland, postavljena v postsocialistično rusko provinco, je opremljeno s fusnotami starih in novih političnih zamer in frustracij, medijske zdolgočasenosti, obsesivnega raziskovalnega novinarstva, za dobro vago pa še pretiravanja, laži, natolcevanj, konspiratizma in fake newsa postalo poslovenjen politični triler à la John Le Carré.
Kompromat
Toda če normalni državljani ne verjamemo in nočemo verjeti, da je naša predsednica kompromitirana s špijonažo, jo bo ukrep, ki ga predlaga Mahnič, kompromitiral moralno. NPM je zdaj ranljiva. Zlomljena ključnica se bo zarasla, toda politična rekonvalescenca bo hujša, če ne nemogoča. SDS se ne bo odrekla priložnosti, da na bazi nesrečne nesreče, ki je za seboj potegnila vrsto navidez benignih spodrsljajev, neprijetnih informacij in drugih nerodnosti predsednice same in njenega pisarne, rovari proti njej naprej.
Innocent until proven guilty? Whatever! Sploh ne gre za to.
Nataši Pirc Musar ne bodo dokazali ničesar oprijemljivega. Vse bo ostalo pri domnevah, sumničenjih in podtikanjih, zapakiranih v nacionalno varnost in zaslugarsko sesuvanje privilegiranih. Morda bo proti predsednici vložena celo ustavna obtožba — ne kao Jambrekova, ampak nova, na podlagi novih Cartland-Le Carré informacij —, vendar zagotovo ne bo šla skozi.
A nič ne dé. Desnica bo dosegla dovolj, da NPM prihodnje leto ne bo ponovno izvoljena.
Nenačelna španovija
Pri vsem skupaj pa tudi bega, da je nastala nenačelna koalicija, ki se je spravila na predsednico. Očitki letijo nanjo predvsem z desne — direktno iz SDS, posredno pa tudi iz njihovih podružničnih medijskih mahničev —, letijo pa tudi z leve. Vsaj z medijske levice, ki je do desnice tradicionalno kritična (milo rečeno).
Tako se zdaj predsednica sooča z medijsko španovijo tistih, ki bi se je radi znebili pod pretvezo vsega, kar je prometna nesreča privlekla na dan, in tistih, ki v imenu svobode govora in pravice do obveščenosti dostavljajo municijo za njeno moralno kompromitacijo.
V ponedeljek je bilo prav smešno spremljati, kako korektno in na lepem spoštljivo so desničarski propagandistični mediji SDS citirali Dnevnik, o katerem še nikoli niso znali povedati ničesar pohvalnega.
Breaking trač
Pogruntavščina TVS, da Jambrek pripravlja ustavno obtožbo, je bila poglavje zase, je pa prav tako izdatno prispevala k destabilizaciji predsednice. Še več pa je k temu prispevalo Dnevnikovo razkritje nekdanjih povezav Viktorije Krivoluckaje.
Ne trdim, da Dnevnik tega ne bi bil smel objaviti. Bili bi nori, če ne bi objavili. Toda slovenski novičarski ceh se ne zaveda, da mediji v resnici niso takšni, kot se profilirajo sami, temveč takšni, kot jih dojema njihova publika. In če publika pričakuje od medijev trače, potem pač tudi njihova domnevno ali dejansko resna, pomembna, za demokracijo in državo usodna raziskovalna prizadevanja bere kot trače.
In ta najnovejši breaking news res ni nič drugega kot trač. Tudi če je vse res.