Pri vsej svoji pomembnosti je bil Jože Pučnik že zaživa nesrečna figura, ki razen v ozkih krogih osamosvojiteljev — in še to v glavnem in sčasoma vse bolj in bolj desničarskih — in v okvirih mitologizirane uradne zgodovine nikoli ni mogla do splošne, nacionalne veljave in priznanja, ki bi mu šla.

Še bolj žalostno, četudi ne nerazložljivo pa je, da se ta dolga, a komaj vidna senca Pučnikove nikoli zares uspomeničene dediščine za njim vleče še dandanes, dvajset let po njegovi smrti.

Da je desnica pod taktirko SDS oktroirala Pučnikov lik in delo, ni nerazumljivo — niti ni vredno posebnih očitkov. Dejstvo je, da je bil Pučnik po vrnitvi iz Nemčije že leta 1989 predsednik SDZS, predhodnice SDSS, predhodnice SDS. Dejstvo je, da ga je leta 1993 na čelu té nasledil Janša — pa ne s pučem, ampak po/ob Pučnikovem umiku —, po njegovi smrti 2003 pa stranko še preimenoval, jo dal vizualno desocialdemokratizirati in zapeljal v orto desno smer. In nenazadnje, na koga pa se naj SDS šlepa?

Nepietetni naklep

Trditi, da se Pučnik obrača v grobu, ko gleda današnjo SDS, se mi zdi nepietetno in ne preveč argumentirano levičarsko naklepanje. Že zdavnaj pokojnemu človeku polagati na jezik neka mnenja za obračunavanje s političnimi nasprotniki — svoja mnenja, seveda, ker o njegovih ne morejo več kot ugibati — je milo rečeno zelo neprimerno.

Res je, da je to nesramno in vulgarno desničarsko komedijo mučno gledati že za nas žalujoče ostale. In res je, da SDS častí Pučnika — brez vsakega strahospoštljivega stila, kot zna samo ona — ravno zato, da bi si zglancala imidž.

A ni manj res, da so tudi različne oblike in metode drugega, drugačnega, nedesnega čaščenja Pučnika nepietetno glancanje njegovega nestorskega, osamosvojiteljskega imidža. Tega je po mnenju levičarjev omadeževala SDS s tem, da si ga jemlje za vzor. Pučnik je v tem smislu posthumna boksarska vreča, na kateri trenirajo eni in drugi.

Ne preveč eksponiran mastermind

Če odmislimo represijo, ki jo je Pučnik moral prenašati že konec 50. in v začetku 60. let, tudi po navidez srečni in »odrešeniški« vrnitvi v Slovenijo — kot piše Peter Jambrek v geslu Pučnik, Jože (v e-Enciklopediji slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti: tudi to obstaja, priporočam!) —, se mu tudi po vrnitvi v Slovenijo ni prav dobro godilo.

Kar zadeva osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, je Pučnik le in že dosegel, kar je hotel. Vsaj v splošnem. Toda njegov problem je bil verjetno v tem, da je hotel biti zraven kot ne preveč eksponiran mastermind. Zato je tudi prepustil mandatarstvo Peterletu. Ta politična neinvazivnost pa ga je v novih socialnih in socioloških razmerah — bolj kot v političnih, po mojem — odrivala v drugo vrsto, kamor zaslužnostni reflektorji javnosti ne sežejo več. 

Klice resentimenta

Da se je Pučnik leta 1990 odločil za kandidaturo za predsednika predsedstva proti favoriziranemu Kučanu, se je ne samo osamosvojiteljem zdelo edino normalno in je gotovo tudi res bilo — ker kdo pa, če ne Pučnik. Toda v restrospektivi ni bilo niti malo realno računati na zmago. In tako je Pučnikov premočni poraz (41,41 %: 58,59% za Kučana) med Demosovce in/ali (poznejše) desničarje zasejal resentiment, ki ga gojijo še danes.

Da tak zaslužen mož kot Pučnik — pameten, pokončen in pošten — na predsedniških volitvah pogorí proti bivšemu komunistu, je za desno, da rečem revolucionarno zdravo pamet nepojmljivo in nesprejemljivo.

Ker na to dvoje je bilo vse skupaj zreducirano (in bog pomagaj tudi poenostavljeno): nekoč kritičen disident, nekdanji politični zapornik, demokrat, zdaj mesijanski povratnik kandidira proti kao totalitarnemu pomembnežu iz prejšnjega režima, ki smo ga pravkar demontirali. Kakšna krivica, kajne! Pučnikov poraz proti Kučanu je bil po mojem prva klica razdora in resentimenta, ki je desničarje pripeljala do ekstremov, v katerih so se znašli danes.

Niti po smrti

Pučniku pa se ni dobro godilo niti po smrti. Niti ob smrti. Spomnimo se nerodnega sklicevanja na protokol, da parlamentarne žalne seje ne bo — pa je nazadnje le bila, ko si je takratni predsednik DZ (Borut Pahor) po dnevu ali dveh uvidevno premislil in prekršil rigidna pravila.

Po drugi strani pa se je SDS hotela Pučniku pozneje nekako oddolžiti s preimenovanjem Brnika. To ni bila posrečena ideja. Zaslužnost gor ali dol, Pučnik dejansko ni bil oseba, po kateri bi poimenovali letališče. Pučnikovi spoštovalci niso razumeli, da ga spoštujejo skoraj samo oni, za večino pa je na žalost samo eden od političnih pokojnikov.

Tedanja vlada je tu šla z glavo skozi zid in duhu Pučnika naredila medvedjo uslugo. S tem so namreč izzvali jezo ali vsaj posmeh znatnega dela ljudstva, ki je neprimernost imena »Letališče Jožeta Pučnika« čutilo nagonsko — neglede na svoje politične afinitete.

Pučnikov trg

Turoben dokaz, kako daleč gre SDS pri poveličevanju Jožeta Pučnika, je bil včerajšnji spominski shod ob dvajsetletnici njegove smrti. Njihov medij je poročilo o dogodku recimo objavil pod standardno šalabajzerskim naslovom Na Trgu republike so se poklonili očetu slovenske države in prišel bo čas, ko bo ta trg nosil njegovo ime.

No, prav. To ni slaba ideja. Boljša že od letališča. Problem je samo v tem, da bodo vsi — tako kot že petnajst vztrajno govorimo, da letimo »z Brnika«, ne »s Pučnika« — še naprej govorili, da se dobimo »pri Maxiju«. Ta trg je res brezupna, nepoimenljiva lokacija.

Komemoracija

Sicer pa tudi na včerajšnji komemoraciji ni šlo brez laganja v stilu SDS oz. potvarjanja komajda pretekle zgodovine po njeni meri. Janša si je namreč drznil reči, da »jim« ni uspelo doseči, da bi takratni predsednik vlade Tone Rop blagovolil pokopati Pučnika z vojaškimi častmi!

Iz poročil o pogrebu izpred dvajsetih let pa je v resnici razvidno, da je bil na pokopališču prisoten tudi »častni oddelek« Slovenske vojske — kar je, če se kaj spoznam na te zadeve, številčno pač malo manjša enota kot »častna četa«. Kar je bilo za Črešnjevec pri Slovenski Bistrici najbrž čisto dovolj.

Če se malo poglobim v vse skupaj, lahko zdaj razumem — mea culpa za nazaj —, zakaj Pučnikova družina ni hotela sprejeti odlikovanja, ki mu ga je leta 2006 posthumno podelil tedanji predsednik Drnovšek. In zakaj ga je zdaj Pučnikov sin vendarle sprejel iz Pahorjevih rok.