Kot sem napisal pred dnevi, bo novi medijski zakon po predlagani varianti hvalevredno, a ne najbolj produktivno poskrbel za transparentnost lastništva. To lahko zainteresiranim odpre oči, kdo so brezdelni in podjetni bogataši, ki se jim zdi zabavno in/ali koristno imeti v lasti medij(e).

Kar je načeloma fer. Dvomim pa, da bo to mnoge spodbudilo k ponderiranju informacij, ki jih bodo iz njihovih outletov pokonzumirali. Zaupanja v medije to ne bo obnovilo. Verjeli jim bodo kvečjemu še manj.

Drugi dve pomembni predpostavki novega Zakona o medijih pa sta pluralizem mnenj in nadzor nad koncentracijo lastništva. Kar je z medijskega stališča skoraj isto — ali je vsaj tesno povezano.

Grabežljivi zaslužkarji

Direktor direkorata za medije dr. Blaž Mazi v že citiranem intervjuju pravi, da ima koncentrirano lastništvo — da ima namreč en in isti lastnik ali povezani lastniki v lasti več medijev — “negativne vplive na medijski pluralizem”. In še, da “ne gre za pomoč panogi, [temveč] novinarstvu” — češ, “ohranjanje novinarstva je v javnem interesu”.

Dir. dir. za medije ima po eni strani prav, po drugi pa ne.

Ideja novega ZMed temelji na predpostavki, da mediji kot gospodarska dejavnost — okej, specifična — težijo h komercialnosti, torej dobičkonosnosti, lastniki pa da so temu primerno grabežljivi zaslužkarji. Zato da je treba poskrbeti, da ne bo več tako.

Do koncentracije lastništva prihaja, ker medijska podjetja stane manj, če s približno enakimi človeškimi in materialnimi resursi producirajo več medijev (ali vsaj informacij), kot če jih producirajo manj. S tem si znižujejo stroške na informacijsko enoto. Prištejmo pa k temu še druge sinergije med outleti iz istega gnezda (kar je sicer težko realno ovrednotiti).

Adijo, pluralizem!

Da ima več ali celo veliko medijev istega lastnika, pa tudi pomeni — ali vsaj teoretično predpostavlja —, da si bodo ti mediji vsebinsko bolj podobni oz. targetirani na bolj ali manj isto ali vsaj enako publiko. Kar pomeni: adijo, pluralizem.

Slovenski mediji nagovarjajo različne ciljne skupine, vendar z ne zelo različnimi vsebinami in z ne zelo različnimi govoricami. Targetiranje ciljnih skupin je na slovenskem medijskem trgu zelo približno. Tja v en dan. Čez palec. Ponudba medijev do neke mere omogoča izbiro, vendar bolj v negativističnem, odklonilnem smislu kot afirmativno. Bolj kot za to, katere medije res hočemo spremljati, se odločamo za to, katerih ne bomo spremljali niti slučajno.

Zakaj to razlagam? Zato, ker v Sloveniji še vedno obstajajo tako imenovani kvalitetni mediji — požegnani od stroke in samodeklarirani kot poglobljeni —, ki pa so si pod pritiskom komercializacije s strani lastnikov in fascinacije z ratingi, všečki in družbenopolitično pomembnostjo s strani družbe vedno bolj podobni. Na vsako pomembno novico — ki pa jih najdemo tako rekoč povsod — pride vedno več senzacionalističnega trasha, ki te medije (kao) monetizira. To rabijo mediji zato, ker pomembne informacije ne prodajajo posameznih medijev. Ker so povsod.

Garni novice

Slovenski mediji nam strežejo z enimi in istimi novicami oz. informacijami, garniranimi na podoben način. Edina omembe vredna razlika med mediji je na področju mnenj, ki jih zastopajo ali vsaj distribuirajo, in v političnih stališčih samih. Na mnenjskem nivoju res imamo cel diapazon od šodra do dostojne pameti — tudi stilno in mentalno —, politično gledano pa vse živo od skrajne levice do skrajne desnice.

Politični pluralizem v medijih sicer ne odraža dejanskih deležev takšnih ali drugačnih vrednot v populaciji. Ampak to niti ni bistveno. Bistveno je kvečjemu to, da si lahko vsi pretekli, dosedanji zagovorniki in spodbujevalci medijskega pluralizma — z aktualnimi vred — to lepo zvenečo pridobitev odprte, demokratične družbe zataknejo za klobuk ali kamorkoli jim pač paše. Na levi in desni, da ne bo pomote.

Komercialni balast

Nova medijska zakonodaja tega ne bo rešila. Dokler mediji ne bodo razbremenjeni pritiska komercializacije, ki jih sili v tabloidnost, v navijaštvo, v ekstremistična stališča, v kritizersko in šimfaško tekmovalnost, v izenačevanje stilov in okusov, vzorcev, (ne)razgledanosti in (ne)znanja, do takrat se bodo lahko Ministrstva za kulturo — s predsedniki vlad in direktorji direktoratov vred — na glavo postavljala, pa ta problem ne bo šel stran.

Edini pravi pluralizem medijev bi bil tisti, ki bi tudi pametnim, razgledanim, izbirčnim, zmernim, nezmešanim in neradikalnim, od družbenih omrežij nepokvarjenim ljudem omogočil, da spremljajo normalne in spodobne medije. Medije brez tega komercialnega balasta.

Saj še obstajajo normalni in spodobni mediji. Nekega presežka sicer ni od njih, toda o tem ni dvoma. Problem je pa v tem, da so si to svojo normalnost in spodobnost prisiljeni kupovati z namernim prepuščanjem neumnostim, trivialnostim in nepomembnostim. Ker to poneumljen, pardon: indoktriniran folk zanima.

Tega novi Zakon o medijih ne bo spremenil. Ker živimo v Sloveniji. V deželi, kjer mediji na trgu pač ne morejo normalno funkcionirati. Ker trga v pravem pomenu besede sploh ni. Ponavljam: “Medijski pluralizem in konkurenca sta v Sloveniji nekaj takega kot pluralizem in konkurenca sardin v konzervi, ki med seboj tekmujejo, katera bo bolj izvirna in tržno zanimiva, da bo prej in z večjim apetitom pojedena.”

Lepo je slišati od legislatorjev, da se zavzemajo za ohranitev novinarstva. Vendar načelna podpora ne bo kaj prida pomagala.