Minister Igor Papič je pojasnil, “da še ne more povedati, kdaj se bo začela gradnja NUK-a 2” — ker “da je pred tem potrebnih še veliko opravil”.

Pa poglejmo, katera so ta opravila.

Pred tem pa še hudobna (sicer že opažena) opazka: minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije je po funkciji oseba, ki bi se morala že iz protokolarnih razlogov na vsak način udeležiti proslave ob petdesetletnici ustanovitve Univerze v Mariboru prejšnji četrtek. Pa se je ni. Sodeč po objavi na strani MVZI je imel pomembnejše — ne nepomembne, bog ne daj — opravke. Na povabilo turškega ministra za industrijo in tehnologijo je bil namreč v Istanbulu, kjer se je udeležil Teknofesta 2025, festivala letalskih in vesoljskih tehnologij.

Da ni prišel v Maribor, ni bilo lepo od njega. Seveda pa bi bilo nespodobno tudi, če bi šel v Turčijo namesto Papiča nekdo nižjega ranga. Hja, ministrom ni lahko.

Devastirani kare

Toda vrnimo se v Ljubljano. V tisti devastirani kare med Rimsko, Hieronimovo, Zoisovo in Slovensko. Ker se je z gradnjo NUK-a 2 od nekdaj mudilo, je Janković že letos januarja optimistično ukinil parkirišče, tako da tisti šoder že lepo pripravljen čaka boljše čase.

Skratka, Papič pojasnjuje:

• “Trenutno poteka izbira izvajalca za obnovo stavbe na Rimski 1. Izvajalec gradbeno-obrtniških in instalacijskih del izbran do konca tega meseca.”
• “Pred nadaljevanjem projekta je treba pri projektantih preveriti, ali so gradbene postavke pravilno ovrednotene.”
• “Treba bo izvesti Unescovo študijo, kako se objekt vključuje v Plečnikovo dediščino in Križanke.”
• “Sledilo bo urejanje okolice NUK-a 2, kar je še en posebni projekt, saj je treba urediti dostopne poti in promet okoli stavbe.”
• “Potem pa gremo v javni razpis in javno naročilo za izbiro izvajalca. Ko bo ta postopek končan, lahko začnemo govoriti, da se bodo začela gradbena dela.”

Kako je mogoče?

O čem pravzaprav govori minister?

Od petih predvidenih postopkov, ki jih omenja, so vsaj trije taki, za katere bi človek pri zdravi pameti — in to ne nujno investitor ali inženir — domneval, da so bili že zdavnaj opravljeni, če že niso bili del projekta od samega začetka.

• Kako je mogoče planirati tako veliko gradnjo in šele v tej fazi priprav preverjati pri projektantih, “ali so gradbene postavke pravilno ovrednotene”?
• Kako je mogoče planirati tako veliko gradnjo in šele v tej fazi priprav preverjati ustreznost projekta v odnosu do Plečnikove dediščine, da bo UNESCO zadovoljen?
• Kako je mogoče planirati tako veliko gradnjo in šele v tej fazi priprav preverjati ustreznost urbanistične in prometne ureditve okrog načrtovane stavbe?

Logični se zdita samo prva in zadnja ministrova razlaga. Ker kar je, je. Dokler se gradnja ne začne, pač nima smisla izbirati izvajalca. Čeprav bi tudi oni morali planirati vnaprej. Da ne bo potem spet kakšnih aneksov.

Pobožna želja

Naj spomnim: pobožna želja, da bi si privoščili novi NUK, je stara več kot štirideset let. Malo manj — samo šestintrideset let — je od nastanka prvega projekta arhitekta Marka Mušiča. Skoraj dvajset let je že, odkar je bil ta prvotno odobreni načrt prepoznan kot zastarel. Drugi, novi, posodobljeni projekt studia Arhitekti Bevk-Perović je zdaj star že trinajst let. In če bo šlo tako naprej, bo tudi ta zastarel.

Minister Papič previdno dodaja, “da projekt ni neposredno odvisen samo od Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije”. Kar ni neres.

A to je do neke mere opravičilo kvečjemu zanj. Seveda pa bi od ministra — oz. od vseh ministrov, vključno s prvim med njimi — pričakovali, da se ne bodo don-kihotsko borili proti birokratskim mlinom na veter, ampak da jih bodo dejansko podirali. Da bodo popravljali za seboj in za svojimi predhodniki. Da ne bodo tolkli po govorniškem pultu samo na East Riverju, ampak tudi na Gregorčičevi in na Šubičevi.

Volja in nejevolja

Čez dva meseca bo tri leta, odkar sta predsednik vlade in minister za visoko šolstvo napovedala, da se bo gradnja NUK-a 2 začela leta 2023 in končala leta 2026. Manj kot leto pozneje sta spet napovedala, da se bo začela leto pozneje (nista pa šlogala o dokončanju).

Toda bilo bi nepošteno, če bi krivdo valili samo nanju. Za arhiv optimističnih in razočaranih novic o novem NUK-u najbrž ni dovolj velikega depoja. Ta sramota se vleče že predolgo, da bi zanjo dolžili samo tiste, ki se s tem trenutno ukvarjajo (ali ne ukvarjajo).

Zgodba o nastajanju NUK-a 2 od prve ideje do danes je zgodba o popolni nesposobnosti slovenske postosamosvojitvene politike, da bi uresničila kakršenkoli nadstandardno velik in drag projekt, zamišljen za narodov blagor, ne pa kot bilančno dokazljiva ekonomska korist. Pa naj ga še tako konsenzualno deklarirajo kot nadpomembnega. Dlje od optimističnega nakladanja in obotavljivih korakov ne pridemo in ne pridemo. To je to slavno pomanjkanje politične volje.

Politične nejevolje pa je seveda v izobilju.