Če se na koncu kateregakoli političnega govora kdo vpraša, kaj je govorec hotel povedati, je odgovor na dlani: govor je bil slab.

Tako smo ta teden po pogovoru predsednika vlade z urednico oddaje Preverjeno brali naslednje: “Veliko je interpretacij, kaj je Golob mislil”. Ali: “Kaj točno je predsednik vlade mislil, boste morali vprašati njega”. Kar oboje pomeni samo to, da je bila komunikacija slaba. 

Kot da za vlado ne bi bila že dovolj slaba novica, da je pred dnevi prvič, odkar je na oblasti, zabeležila več nasprotnikov kot pa privržencev, se je v tem povsem nepotrebnem in nedomišljenem poskusu, da bi to nesrečo popravila, izgubilo še veliko zaupanja v ministrskega predsednika.

Ne želim biti dežurni kritik vlade. Žal pa nam daje toliko materiala za razmislek, da je težko ostati tiho.

Pomanjkanje politične jasnosti

Pomanjkanje politične jasnosti je nevarnejše, kot se zdi. Politik, ki nejasno in nerazumljivo sporoča, da reform ne bo, “če ljudi ne bodo prepričali”, bo težko prepričal celo svoje volilce in volilke — kaj šele vse druge. Kako razumeti, če reče, da “če ne uspemo pripraviti takšne reforme, ki bodo ljudem olajšale življenje”, obenem pa, da so “reforme za ljudi«? 

Tako rekoč edina “reforma”, ki smo je bili doslej deležni s strani vlade, je tista, ki se je dotaknila normiranih espejev, o čemer sem pisala zadnjič. Upam si trditi, da nikomur od teh, ki se jih je dotaknila, ni olajšala življenja. Ni bila namenjena ljudem, ampak državnemu budžetu.

Če bi bila ta skupina espejev večja in s tem tudi glasnejša in vplivnejša, bi bila zmaga v tem manevru mnogo bolj vprašljiva. Lotili so se šibke skupine espejev, da bi dosegli hitro zmago in pokazali učinkovitost in doslednost napovedi.

Toda zataknilo se jim je že takoj v naslednjem koraku. Dobili smo še eno močno reformo: ob nakupu oz. izhodu iz trgovine se moramo spet izkazati z računom. Kot pred leti. Četudi inšpektorji zaradi tega niso nikogar kaznovali. Skratka, reforma za vse, kazen pa za nikogar. Razlog je bojda porast sive ekonomije.

Zaupanje

Če politik ni jasen v svojem komuniciranju, mu manjka tudi prepričljivosti. S tem ne bo potegnil poslušalcev, volivcev za sabo. Pa ne samo to. Če politik — in to ne kdokoli, ampak predsednik vlade — ob prvem nesoglasju z ministrom za finance vrže puško v koruzo glede potrebnih reform, velja za osebo z nizko stopnjo vztrajnosti. Za pesimista, ki se hitro vda. Za nekoga, ki si ne zasluži našega zaupanja.

Prav zaupanje pa je v politiki pomembno. Najpomembnejše. Ne samo zaradi naslednjega volilnega rezultata, temveč zaradi delovanja demokratičnih sistemov in družbe kot celote. 

Zaupanje je temelj zdravih odnosov med ljudmi. Ko ljudje zaupamo drugim, se počutimo varne in sproščene, svobodne. Smo brez zadržkov, odkriti, delimo svoje misli, občutke, ideje. Vse to krepi vezi med ljudmi. Raziskave kažejo, da smo v fazi zaupanja bolj produktivni, bolj kreativni, tudi bolj uspešni. Zaupanje omogoča lažje reševanje sporov in težav, saj nas močne vezi spodbujajo k iskanju rešitev, ki bodo sprejemljive za vse. Po drugi strani pa izguba zaupanja pripelje do razpada odnosov in negativnih posledic na vseh področjih, ki smo jih prej uspešno gradili.

Konsenz

Enak vzorec velja za zaupanje volilcev v politiko in politične institucije. Zaupanje vanje je temeljnega pomena za legitimnost odločitev in družbeni konsenz. Če državljani zaupamo političnim voditeljem, se ti lahko odločneje lotevajo uveljavljanja rešitev v skladu z javnim interesom. 

Zaupanje prispeva tudi k oblikovanju boljše politike nasploh, saj se politiki zavedajo, da morajo zaupanje ohraniti, če hočejo biti ponovno izvoljeni. Zaupanje pa tudi omogoča intenzivnejše politično udejstvovanje državljanov in povečuje volilno udeležbo.

Politika ni otok

Če zaupanja ni, pa to lahko vodi v zmanjšanje legitimnosti političnih odločitev, razgradnjo vladavine prava in rahljanje družbenega konsenza. Izguba zaupanja slabí politično stabilnost, družbo kot celoto in s tem gospodarski razvoj in povzroča socialne napetosti in druge negativne posledice za družbo kot celoto.

Politika ni osamljen otok in ne more delovati sama. Politiki morajo sodelovati z drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami. Zato je zaupanje vanje ključnega pomena tudi za vzpostavljanje in vzdrževanje dobrih odnosov med različnimi skupinami in družbenimi sektorji. Tudi zato je zaupanje v politike in politiko temeljni element za delovanje demokracije in krepitev družbenega razvoja.

Če je ministrski predsednik glede na vse svoje obveznosti to morda pozabil, naj ga spomnim, da bo zaupanje ohranil tako, da bo držal obljube, izpolnjujeval obveznosti in se odzival na potrebe ljudi.