Nova stranka, ki jo ustanavlja Miha Kordiš pod privlačnim imenom Mi, socialisti!, bo neslavno propadla. Tako kot stranka s preizkušeno targetiranim imenom Fokus, ki jo je ustanovil prvi med enakimi senatorji Marko Lotrič.

Ampak imena strank sama so za prihodnost političnih novincev — četudi so na prvi pogled videti izkušeni — enako nepomembna kot to, ali njihova novotarija prihaja z desne ali z leve. Slovenska politična scena je bipartizansko zaciklana čez celo širino. In ravno ta obsojenost na obstoječo ponudbo je razlog, da so iz mainstreama odrinjeni, toda ambiciozni politični akterji prepričani, da je edina rešitev nekakšno resetiranje. In da bodo to dosegli ravno oni s svojimi klicaji in goriščnimi razdaljami.

Predstavljajmo si nemogoče

Poskusimo si za trenutek predstavljati nemogoče. Recimo, da bi omenjenemu odpadniku od Levice uspelo priti ne samo v parlament, ampak da bi ga neka večja, zmagovitejša stranka celo vzela v vladno koalicijo, ker bi ji prav prišlo tudi tistih nekaj socialističnih glasov. In potem bi ta Kordiševa alter scena morala po logiki pripadnosti in kooperativnosti podpirati recimo budžetiranje oboroževanja ali kaj podobno antisocialnega. Ali pa bi se — nasprotno — temu postavila po robu in povzročala nesoglasja med zavezniki in kar pač iz tega sledi.

Hočem reči, da na slovenski politični sceni ni možnosti, da bi se socializem v kakršnikoli politično oprijemljivi pojavni obliki prijel. Čeprav se zdi, da bi bila takšna družbena razmerja — torej produkcijska, lastniška, medčloveška, solidarnostna … — precejšnjemu številu nostalgičnih in/ali vsaj eksperimentalno razpoloženih državljanov pogodu, se v praksi to ne bi obneslo. Socialiste bi z vstopom v etablirano eksekutivno politiko doletelo to, kar je doletelo Kordiševo bivšo stranko in zaradi česar je iz nje iz protesta izstopil: namreč politična gentrifikacija. Oblast praviloma poreže ekstreme. Ki niti niso nujno res ekstremni. Lahko samo odstopajo iz povprečja. Na enakomerno pokošenem travniku je vsak poganjek radikalen. Ker ne moreš speči palačink, ne da bi pri tem razbil par jajc.

Nekateri poklici izginjajo 

Med platformami strank in še posebej njihovimi predvolilnimi obljubami — ali vsaj deklariranim zavzemanjem — in politično realnostjo je globoka diskrepanca. Tega se zavedamo tako volilci kot politiki, vendar so oni za razliko od nas nepoboljšljivi optimisti ali preračunljivci.

Toda pri enih in drugih to povzroča frustracije. Te se sicer kažejo ali ostajajo skrite na različne načine: državljanom je za politiko vedno bolj manj mar, ker da so itak vsi njeni nosilci enaki, politike pa to sili v izgovore in blagohotno relativiziranje svojega poklica.

Res je, da se pametni in sposobni ne želijo več lotevati politike. Res pa je tudi, da politika med dobronamernimi in ambicioznimi še vedno velja za nekakšno socialno podjetništvo, ki zagotavlja kolikor toliko stabilen in konstanten priliv prepotentnežev, ki se jim s tem še ljubi ukvarjati.

In tako bo tudi v prihodnje. Mnogi, premnogi poklici zaradi spremenjenih navad in praks — in predvsem tehnologij — nazadujejo ali celo izginjajo. Toda poklic politika ne bo izginil nikoli. Niti ni videti, da bi se lahko v prihodnosti bistveno spremenil. Vedno bomo imeli devetdeset poslancev, ki bodo imeli govore in pritiskali na gumbe — kar je nesluten tehnični napredek —, mi pa bomo vedno bolj veseli, da jih nimamo še več.

Nemogoča kombinacija

Politika danes ni zanimiva samo za tiste, ki radi preskakujejo ovire z margine, ampak tudi za tiste, ki to delajo s sredine in že z nekih solidnih pozicij. Razen socialističnemu Kordišu in neoliberalnemu Lotriču namreč prerokujem neslavni propad tudi prijazno brezbarvnemu Prebiliču. Ni neverjetno, kako se je ta sicer ne antipatični piflar znašel v politiki in kako mu je uspelo postati evropski poslanec. To se zgodi. Neverjetno je kvečjemu to, da si domišlja, da bi se s tem svojimi domnevnimi aduti lahko zmagoslavno vrnil v domačo politiko skozi na stežaj odprta vrata in da mu bodo pomoči in zavezništev potrebni kolegi za to razprostrli rdečo preprogo. V polpretekli zgodovini slovenske politike je bil po tako smešno iluzornih, odrešeniških obetih znan samo Karl Erjavec.

Na začetku sem omenil zaciklanost in občutek ne samo nekaterih, da je potrebno resetiranje. To je v resnici nemogoča kombinacija. Že res, da bi bilo treba v idealnem svetu ta mainstream — ali status quo, če hočete — resetirati. Toda tiisti, ki bi to morda res hoteli narediti, so obenem tudi marginalci, ki jih bo mainstream politika izpljunila, še preden bodo sploh prišli do kakršnegakoli gumba.