Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 7. oktobra 2023, pod naslovom Eva Mahkovic: Biti ženska je zajebano (pop verzija). Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ta del ponatisa je nadaljevanje prvega dela z naslovom [Obrazi 34./1.] Eva Mahkovic: “Pop je vedno problem.” (10. 10. 2023).

Iz naslova njene druge knjige Toxic bi kdo sklepal, da je 37 let, 5 mesecev in 26 dni stara/mlada vzhajajoča intelektualna zvezda avtofikcije nekakšna kača. Pa ni. Prijazna, pismena, pametna, pridna. Pa bi rekli, da je glas generacije milenijcev? Don’t! 

Pink

Ker je tudi Toxic roza — vsaj naslov na naslovnici, pa tudi precejšen del natisnjenega teksta v notranjosti —, tako kot je bil (še bolj) pink Mastercard, jo za začetek prosim, naj mi razloži, v čem je fora te njene barvne obsesije. Napačno prejudiciram, da je to mišljeno ironično.

Ni ironija, ker ji je roza res všeč. Na neki točki je to ratala barva, ki jo pogosto uporablja — in se uporablja — kot statement. Zadnje čase ima roza prepoznavnost. Recimo po zaslugi Valentinove Pink PP (“Pink Panther”, “Monochrome Attitude”) kolekcije. Zato Eva uporablja pink. (Pazite: “uporablja”, ne “nosi”.)

Ji je pa smešno, ker je vmes že pozabila, da imajo ljudje zadržke do roza. Čeprav je to bila prvotno moška barva. Saj ne, sicer, da bi kar naprej nosila roza, si pa velikokrat kaj takega izbere. Kar njo zadeva, bi lahko oseba moškega spola napisala pendant Toxicu s poudarki na svetlo modri barvi za fantke. Je ne bi čisto nič motilo.

Sam moram priznati: imam en razvlečen sprano roza t-shirt neznane znamke, ene roza Happy Socks zokne s kakopak rumenimi bananicami in strupeno pink XouXoujevo vrvico za ovitek telefona (enobarven, črn), ki sem jo dobil od ene še hujše ljubiteljice kombiniranja živih, preživih barv in ki jo sicer redko uporabljam. Na stara leta postajam bolj darker. 

Roza je provokativna, pravi Eva. V bistvu subverzivna. Ker nobena druga barva ne postavlja toliko vprašanj. Zraven spada tudi to, da se je zaradi roza barve treba opravičevati. Nekaj razlagati. Celo na premieri filma Barbie v Cineplexxu ali kje že. Ženska, ki je vodila ta event, na katerem so bili vsi — basically — oblečeni v roza ali pa so imeli vsaj en roza piece —, se je čutila dolžno povedati, da ima na sebi prvi pink kos, ki si ga je kupila. Tako da … Veliko se govori o tej barvi.

Ne daj se, generacijo moja …

Tudi moja generacija se je v Evinih letih ali še prej ukvarjala z generacijsko pripadnostjo. Čutili pa smo ne samo pripadnost, ampak tudi drugačnost od prejšnjih. Imeli smo se za bolj fancy, pametnejšo, neobremenjeno, prelomno, do neke mere celo pop generacijo.

Z leti ta občutek seveda zbledi oz. popusti. Ko smo začeli javno nastopati, smo bili nova generacija newcomerjev, pri tem pa so se nam deset ali dvajset let starejši zdeli zelo stari. In smo jih sesuvali. S starejšimi se nam je zdelo skoraj vse narobe. Še posebej z intelektualci in umetniki. Vsaj slovenskimi.

Danes se zdi ta starostna razlika zanemarljiva. V bistvu smo vsi boomerji ali mlajšim vsaj tako delujemo. Takrat niti obstajalo toliko generacijskih definicij oz. klasifikacij.

Kot še z marsičim si Eva tudi s tem ne dela problemov. Zdaj se to pač na veliko uporablja. Boomerji, ikserji, milenijci, zoomerji … Sicer pa v veliko stvareh vidi zametke generacijskega konflikta. Če govori zase oz. o svoji generaciji milenijcev — zdaj že nekoliko starejših — v primerjavi z boomerji, torej z generacijo staršev, se pozna, da so generacija, ki že petnajst let dela. Bližajo se štiridesetemu letu. Ampak kar jo bolj moti — tudi v profesionalnem okolju —, je to, da še vedno dobiva oznako, kot da je otrok oz. na poziciji otroka. Kot da se pri nas lahko izpostaviš v javnosti šele ne vem kdaj. Če si zelo mlad, si dve leti zanimiv, potem se pa to malo ustavi. Kar je verjetno naravno. Ampak pri teh letih te še vedno imajo za otroka. Mogoče zato, ker je generacija njenih staršev sredi šestdesetih ali do sedemdesetih še vedno aktivna v službah, na faksih, na nekih položajih.

Eva Mahkovic kategorično zavrača misel, da je glas svoje generacije. Ker se ji zdi, da oznaka prihaja od zunaj. To bi se ji zdelo pretenciozno in posplošujoče. In ker ne more zares govoriti o problemih vseh. Lahko pa reče, da to, kar piše, poskuša pisati za podoben profil ljudi, kot je ona. Ne nujno za svojo generacijo, ampak recimo za urbane ženske. To je bolj analiza tega, kar v glavnem vidi v teatru. Ne razmišlja pa, da bi nasplošno pisala o tej problematiki. To ne.

Demografskih nalepk je bilo vedno veliko, tudi že v mojih časih, le da so bile bolj socialne, pop sociološke, ne toliko generacijske. Zdi se mi, da je to ustalilo s postaranjem boomerjev. Anyway, znotraj boomerjev in deloma ikserjev so obstajale delitve na hipije, rockerje, beatnike, pankerje, darkerje, jazziste, BCBG/Preppies/Sloane Rangerse, pa potem socialne definicije kot japiji, dinkiji (“double income, no kids”), bobosi (“bourgeois bohemians”) …

Njeno telo

V Toxicu je verjetno najbolj epohalen odlomek o njenem telesu. O ženskem telesu nasploh. V duhu izjave: “Biti ženska čutim kot resnično zajebano.” (Verjamem. Vem.) Ne morem si kaj, da ga ne bi v editirani, a ekstenzivni obliki ponatisnil:

Žensko telo je veliko bolj prometno kot moško. Interakcije med ženskim telesom in svetom je veliko več kot interakcije med moškim telesom in svetom. Vanj in iz njega ves čas nekaj potuje: kri, tamponi, prsti, vibratorji (in drugi predmeti), penisi, ginekološki instrumenti, otroci, sonda za transvaginalni ultrazvok. Žensko telo se mesečno širi in oži in napihuje in upada in uboga in kljubuje. […] Več prometa se dogaja tudi na površini. S telesom ves čas nekaj počnem: voskam, brijem, barvam, prekrivam, mažem, masiram, drgnem, valjam, vlečem, prevezujem, stiskam, strižem, pulim. Več stvari se dogaja na meji med površino in notranjostjo: s svojega telesa z laserjem odstranjujem dlake, z laserjem odstranjujem znamenja, z laserjem gladim kožo.

Vse naštete dejavnosti izvajam prostovoljno in zanje plačam denar, celo zelo veliko denarja. Z ženskim telesom je povezanih več stroškov. Seveda mi vsega tega ni treba početi, bo rekel vsak, ki ni punca ali ima več samozavesti kot jaz. Seveda mi vsega tega ni treba početi, ampak HOČEM. ZAKAJ?

Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov, ampak tudi več porabljenega časa. Moje telo za osnovno vzdrževanje rabi čas. Čas je treba vlagati vanj vsako jutro/vsak večer/enkrat na teden/od dva do trikrat na teden/enkrat na tri tedne/enkrat na štiri tedne/enkrat na mesec/enkrat na tri mesece/enkrat na štiri mesece/enkrat na dve leti. Za vse, kar zahteva telo, porabim res veliko časa. Ampak je treba, saj se žensko telo veliko, veliko hitreje pokvari kot moško: dovolj je par dni, včasih samo en sam dan, pa sem že naravna (!) katastrofa. […].

Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov in več porabljenega časa, ampak tudi več bolečine. Skoraj vse, kar se dogaja z mojim telesom (skoraj vse, kar počnem s svojim telesom, da je moj vsakodnevni performans: biti ženska čim bolj optimalen), vključuje bolečino: zažge, cuka, pika, urežem se, zbodem, opečem. (Najhujše bolečine se zgodijo pri aktivnostih, ki jih na meni izvajajo drugi, laser in vosek, zato bolečine takrat ne kažem, ker v javnosti ne bi rada bila šibka: spet počutje vs. performans). Seveda bi marsikatero ekskluzivno žensko bolečino čutila tudi, če ne bi bila plehka: krče imam pred in med menstruacijo, znak za ovulacijo je po novem takrat, ko imam v spodnjem delu trebuha ogromen kamen; preprosto dejanje, da iz sebe potegneš tampon, je lahko izredno neprijetno; neprijetna je napačno ocenjena velikost tampona v napačnem dnevu cikla, ven ali noter, ves ta promet je lahko izjemno zoprn. (Isto sicer velja za seks, ki načeloma ni namenjen vzdrževanju, je pa promet; bolečino povzroči napačna velikost, napačen dan, napačna čustva, napačno mikroobčutje.)

Z večino postopkov vzdrževanja in izboljšav je povezano nedostojanstvo/ponižanje, in ponižanje je eden od centralnih, najpogostejših občutkov mojega življenja. Določeni postopki vzdrževanja in izboljšave se izvajajo v izjemno nedostojanstvenem položaju. Po vseh laserjih smrdim po zažganem mesu, se pravi po truplu. Poleg tega sem pri vseh aktivnostih izboljšave, ki jih izvaja tretja oseba, ob prihodu vsakič ponižana, saj me oseba, ki postopek izvaja, vedno vidi v najslabši možni različici (največji narastek, najdaljše dlake, najgrša koža). Za te ljudi obstajam izključno kot najslabša verzija sebe.

Obstaja še naslednji korak: ne ponižanje, temveč sram. Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov, več porabljenega časa in več bolečine, ampak tudi več sramu. Ponižanje nedostojanstvenega položaja pri brazilki je kratkotrajno, sram zaradi nepopolnosti pa je dolgotrajen in ne gre stran. Bolečino prenesem, to je nujno zlo, ki na neki točki postane celo sreča (ker pomeni, da počnem nekaj, kar me bo izboljšalo). Stroške prenesem, ker nimam druge izbire. Ponižanje tega, da me kozmetičarka vidi ogabno, prenesem, ker nimam druge izbire. Zelo pa se sramujem tega, da bi lahko bila boljša/da bi lahko bila videti boljše, SAMO ČE BI SE BOLJ POTRUDILA.