Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. novembra 2023, pod naslovom Slavko Avsenik: “Kaj dela narodnozabavna glasba? Zabava narod?”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Nekoč sta pod Alpami živela dva brata in se izražala z glasbo. Danes jih je za celo dinastijo. Na čelu z najstarejšim med nasledniki. Glasbenim sinom in stricem iz ozadja. Jazzistom, pianistom, skladateljem, ljubiteljem Mahlerja. Akademskim narodnjakom.

Najprej nekaj posipavanja s pepelom: pred tremi meseci in pol, ko je Vida Petrovčič v oddaji Intervju gostila nekega čudnega gosta — ki je rekel, da je “tudi Hitler […] hotel dobro človeštvu” —, sem hudobno napisal, da “njenih pogovorov […] kategorično ne gledam, ker nima smisla”. Češ: “Človek, ki zanima Vido Petrovčič, mene ne zanima.”

Ta zarečeni kruh zdaj moram pojesti. Pred tremi tedni je namreč taista Vida v oddaji Intervju gostila svojega gimnazijskega sošolca Slavka Avsenika mlajšega. V realnem času sem se delal trmastega, potem pa sem pogovor le pogledal za nazaj in se odločil, da bo Slavc moja naslednja žrtev za Obraze. Vidi Petrovčič se ponižno in skrušeno zahvaljujem za idejo. Le kako se nisem sam nanj spomnil, brez njene pomoči?!

Nemčija–Jugoslavija

Možno je, a ne dokazano — in tudi ne povsem dokazljivo —, da sva se s Slavkom Avsenikom prvič videla 26. junija 1974. Tega dne sem bil namreč s svojimi starši v Begunjah na Gorenjskem na obisku pri njegovih starših. Jaz dvanajstleten fant, on že šestnajstleten.

In kako sploh vem za točen datum? Gre za trivialno naključje, ki je retrospektivno preverljivo s pomočjo Wikipedije: tistega dne je bila na svetovnem prvenstvu v nogometu (tistega leta v Nemčiji) tekma med Nemčijo in Jugoslavijo, ki smo jo moški in dečki na obisku gledali. (Nemci so zmagali z 2: 0. Góla sta dala Breitner in Müller.)

Tudi tekme same se najbrž ne bi spominjal, če ne bi takrat prvič gledal nogometa na barvnem televizorju. To je bil zame dogodek, ki sem si ga zapomnil. Moj varčni oče je namreč imel teorijo, da ne bomo šli v korak s časom, dokler naš stari, črno-beli televizor ne bo za na odpad. Toda naš ITT Schaub-Lorenz je kar delal in delal. Po mojem je crknil šele okrog leta 1980, ko smo bili verjetno zadnji na svetu brez barvnega televizorja. No, Avseniki so ga imeli že vsaj pet, šest let prej!

Slavko se našega obiska ne spomni — niti tekme, niti televizorja —, tako da to najino prvo srečanje ostaja non-fiction fiction.

Ko sva se s Slavkom čez nekaj let videla naslednjič — ali vsaj jaz njega —, pa je on že bil na odru. Leta 1978 je kot študent jazza na graški akademiji s svojim bendom Oddelek 8 nastopil v mariborski Unionski dvorani. V Gradcu je diplomiral leta 1981 in za diplomo prejel priznanje avstrijskega Ministrstva za kulturo.

A to še ni vse. Iz Avstrije je šel v Ameriko in v naslednjih štirih letih diplomiral še na bostonskem Berklee Kolidžu of Music. Iz filmske glasbe.

V biu na njegovi spletni strani piše (nekako) takole, da je po vrnitvi iz ZDA leta 1987 ponovno odšel v tujino, kjer je bil glasbeni producent pri avstrijskem labelu Koch Records in pri nemški BMG Arioli, kasneje pa še v podjetju Avsenik Music v Regensburgu. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo in postal glasbeni urednik pri najstarejši (in dolgo edini) slovenski glasbeni založbi Helidon v okviru mariborske Založbe Obzorja. Takrat je tudi postal stric ali sin iz ozadja in začel sodelovati z mnogimi, premnogimi slovenskimi glasbenimi izvajalci. Pa ne samo na področju zabavne glasbe, ampak tudi na področju filmske, televizijske, gledališke in oglaševalske glasbe. Imel je svojo produkcijo Avsenik Audiodesign, zdaj pa je že nekaj let samostojni skladatelj.

Imaginarni imaginarij

Je Slavko bral Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe? Tisto knjigo Petra Stankoviča, zaradi katere je nastal tak halo? Bral ne, je pa gledal oddajo Intervju Ksenije Horvat z avtorjem na televiziji. Tako kot je sam to dojel, se mu ni zdelo nič groznega. Čeprav so se mnogi zgražali. Zgražali pa so se zato, ker je Stankovič rekel (citiram):

“Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo. Ne me narobe razumet. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna ali kakorkoli, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.”

Hja, Slavko sam se ni ravno v to poglabljal. Je pa videl, da je avtor k temu pristopil na razmišljujoč način. Zato je to vzel kot mnenje. Mogoče je bilo o teh stvareh rečenega in napisanega še premalo. Tako pač je: politika — pri nas ali drugod — poskuša stvari, ki štrlijo iz povprečja, uporabiti za svoje cilje. To je normalno.

Jaz pa sem se v to poglabljal in sem takrat napisal: “Zavračam raziskovalčevo implicitno trditev, da je novodobna narodnozabavna glasba latentno avtokratska in celo fašistoidna. Ta teza bi bila veljavna samo v primeru, če bi bilo mogoče empirično, znanstveno dokazati visoko stopnjo korelacije med poslušanjem narodnozabavne glasbe in politično podporo desnici. Tega pa ni mogoče trditi.”

Narodnozabavna glasba je zelo širok pojem, nadaljuje Slavko. Kaj jo loči od zabavne glasbe? Da zabava narod? Ali da pobira elemente iz zakladnice ljudske kulture in jih poskuša združiti s sodobnimi tokovi aktualne zabavne glasbe?

Razlika je v tem, da se zabavni glasbi ni treba s tem ukvarjati. Tako kot se je recimo Hitler v Nemčiji odločil, da je Wagner tisti, ki je blizu nacistični miselnosti, se lahko vsaka politika odloči, da jo bo neka določena glasba izražala oz. predstavljala.

Ampak glasba sama, prava glasba tega ne more. Glasba pride sama od sebe, kot arhitektura ali znanost. Iz naroda že, ampak ni mišljena politično. To se mu zdi podobno, kot če bi kdo rekel, da je hmelj simbol ene politične opcije, trta pa simbol druge. Res pa je, da si ena politična opcija izbere eno, druga pa drugo.

Aha, to je zdaj to!

Glasba, ki izhaja iz družbene kritike ali vsaj hoče biti družbeno kritična, se izraža predvsem z besedilom, ne toliko z glasbo v ožjem smislu. Glasbo lahko (politično) osmisliš v tistem trenutku, ko ji daš naslov. Recimo Naša četica koraka ali nekaj političnega. Potem bo publika naenkrat rekla: “Aha, to je zdaj to.”

Ni pa nujno, da besedilo oz. naslov definira glasbo ali skladbo. Recimo Na Golici, ki je instrumentalna. Prvič je bila predvajana v Četrtkovih večerih na Radiu Ljubljana. Na avstrijskem Radiu Kärnten — kjer so jo začeli vrteti, ko je postala popularna —, pa so naslov spremenili v Trompeten-Echo. (Natürlich, pripominjam: abstraktno toponimni naslov bi tuji publiki povedal še manj kot slovenski, ki si domišlja, da je konkreten.) Kakorkoli, skladba je dosegla svoj namen neglede na naslov. Z enim ali z drugim naslovom.

Glasba je lahko subverzivna drugače: če se avtor poslužuje teoretičnih, komponističnih prijemov, ki lahko izražajo eno ali drugo. Vendar je to tako subtilno in tako subjektivno, da lahko šele muzikologi ugotovijo, kar je kompozitor mislil.

Glasba sama po sebi lahko vpliva na čustva ljudi — jih razvedri, razžalosti, gane, karkoli —, ne more pa vsem poslušalcem pomeniti enako. Ker nima eksplicitnega pomena. Recimo Bandiera rossa bi lahko bila sama po sebi, kot glasba — ampak z drugim besedilom —, ljubezenska pesem, ne revolucionarna. Ali pa Lili Marleen, ki je bila ljubezenska in ni imela nobene zveze z nacizmom, razen da so jo poslušali nemški vojaki. (Pa zavezniški tudi.) 

Incident s Svetlano

In če smo že pri napačnih očitarjih z avtokracijo, naj še enkrat pogrejem antiavseniško anekdoto s Svetlano Makarovič.

Leta 1995 sem se odločil, da je fenomenu Avsenik — ko so se kot bend že upokojili — treba enkrat za vselej priti do dna. Nič, imeli bomo intervju s Slavkom Avsenikom starejšim. Dobronamerno in spoštljivo, da ne bo pomote.

Za Razglede smo se ga nameravali lotiti Miha Zadnikar, Andrej Ilc in jaz. Sami hudi intelektualci in oboževalci različnih alternativnih in manj komercialnih, v glavnem urbanih glasbenih žanrov in stilov. Naš prvi skupni dosežek je bil intervju s Philipom Glassom leta 1993. (To samo za ilustracijo.)

Avsenik sprva ni hotel dati intervjuja, ker da nima nič novega povedati. Morda pa tudi zato, ker je sumil, da mu neki intelektualci spet hočejo težiti — kar ne bi bilo prvič. Vendar se nisem vdal in sem vpregel svoje veze. Avsenik je nazadnje le pristal.

Ta intervju je predolga zgodba zase, za katero tukaj ni prostora, smo se pa seveda pred intervjujem dobili s Slavcem sinom, ki nam je potrpežljivo razložil vse bistvene družinske in profesionalne skrivnosti Ansambla bratov Avsenik.

A kakorkoli: ko je intervju s Slavkom Avsenikom starejšim izšel, je naslednji dan pridrvela v mojo pisarno Svetlana Makarovič in me brez pozdrava s svojim pisig glasom vprašala, kdaj bomo pa v Razgledih objavili intervju z njo — “zdaj, ko ste ga naredili s tem govedarjem”.

Pogoltnil sem slino in odvrnil, da bi delali in objavili intervju z njo zagotovo že zdavnaj, če ne bi bila ravno naša redna kolumnistka. Svetlana pa mi je na to zabrisala izvod Razgledov na pisalno mizo in rekla: “Od danes naprej nisem več vaša kolumnistka!” — in za vedno odvihrala.