Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. novembra 2023, pod naslovom Slavko Avsenik: “Kaj dela narodnozabavna glasba? Zabava narod?”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ta del ponatisa je nadaljevanje prvega dela z naslovom [Obrazi 35./1.] Slavko Avsenik: Kaj loči narodnozabavno glasbo od zabavne? (7. 11. 2023).

Nekoč sta pod Alpami živela dva brata in se izražala z glasbo. Danes jih je za celo dinastijo. Na čelu z najstarejšim med nasledniki. Glasbenim sinom in stricem iz ozadja. Jazzistom, pianistom, skladateljem, ljubiteljem Mahlerja. Akademskim narodnjakom.

Pedigre

Slavko Avsenik mlajši je svojemu pedigreju in dvema glasbenima akademijama primerno kultiviran sogovornik. Od njega lahko marsikaj izveš o glasbi — na katero se kao spoznaš, ker si že marsikaj preposlušal —, pa ti doslej iz neznanja in nečimrnosti ni prišlo na misel. Še več! O glasbi ve Slavko toliko, da ti zlahka obrača na glavo tudi glasbene predsodke, ki si si jih zlasti z amatersko in kvečjemu kolekcionarsko sociološkega vidika ustvarjal skozi leta.

Avseniki — ali tako rekoč že dinastija Avsenik — so živi dokaz, da jabolka praviloma ne padejo prav daleč od drevesa. In to ne samo v primeru Slavka starejšega in Slavka mlajšega, najstarejšega od sinov oz. bratov (ki so rojeni po štiri leta vsaksebi). Od vseh treh samo srednji, Martin, ni glasbenik. Po izobrazbi akademski slikar se danes ukvarja z digitalnim slikarstvom in digitalnim modeliranjem. Pa tudi on ima za seboj deset let klarineta. Tudi Gregor, najmlajši, je na Glasbeni akademiji študiral klasično kitaro.

Oče Avsenik je v šali baje komentiral, ko je gledal, kam vleče sinove: “Kdo bo pa delal?”

In to gre še naprej. Gregorjev sin — trenutno najbrž najpopularnejši med živečimi Avseniki — je bandleader in harmonikar Sašo Avsenik, ki zdaj pelje družinsko zadevo naprej. Sašova sestra Monika — pevka — je nova Jožica Svete in Ema Prodnik skupaj. Pa ne samo v narodni noši, ampak tudi v urbanem civilu. Poje namreč tudi pri Perpetuum Jazzile, zraven pa še backvokale pri Janu Plestenjaku.

Moram priznati, da sem skorajda fan od ta malega Avsenika. Sašo je na odru resda še malo lesen, ampak le zakaj bi se metal okrog, če pa lahko stoji pri miru in se nasmiha kot njegov stari oče. Ker navsezadnje gre za glasbo — in tu mu ni para. To slišim celo jaz. Ker ve, kaj igra. Iskreno, kot bi rekel njegov stric. To gre do srca — čeprav gre pri meni, tudi v glasbi racionalističnemu zatežencu, težko mimo glave. Z lanskim koncertom v Cankarjevem domu (ki ga je TVS hvala bogu ponavljala že dvakrat) pa je tudi dokazal, da je odličen glasbeni direktor, da ne rečem kulturni politik. Da so se z Avseniki združili v okviru istega projekta, koncerta, večera Nina Pušlar, Magnifico, Nuška Drašček, Bojan Cvjetićanin, se mi je zdela odlična ideja, ki sem si jo že dolgo na tihem želel.

Slavkov sin Blaž pa je pianist. Študiral je klasični klavir na Glasbeni akademiji v Ljubljani, vendar ga ni dokončal, ker po očetovih besedah ni bil “ta pravi” za klasiko. Vmes je itak ves čas igral jazz in imel oz. ima par bendov. Letos pa se je po ustanovitvi oddelka za jazz na GA vpisal na jazz kompozicijo pri Jaki Puciharju mlajšem, Marka Črnčeca pa ima za improvizacijo.

Edino Slavkova hči se bo očitno odkotalila drugam. S svojo glasbeno izobrazbo in kot izvrstna pevka bi lahko študirala tudi solo petje ali celo klavir in kompozicijo — pa se je raje odločila za študij psihologije.

Dur in mol

Glasbena industrija ima zelo svoja merila. Ko je delal v Nemčiji, je videl, da jih zanimajo samo tiste stvari, ki so na trgu že uspešne. Danes ne moreš — ker nima smisla — poslati na založbo svojega demo posnetka, da bi nekdo slišal, da je fajn. Ne. Najprej mora biti potrjeno na trgu. Mora obstajati spontano zanimanje ljudi. V Angliji je bil Slavc v časih Kylie Minogue in Ricka Astleyja na firmi za štancanje hitov Stock Aitken Waterman. Oni so imeli zaposlene ljudi, ki so cele noči hodili po klubih in vohunili za dobro glasbo. Naslednji dan so tisto, za kar se jim je zdelo, da ima potencial, neko radiacijo, karizmo, potencial, sneli in muziko takoj vrgli na radio, da jo stestirajo.

To je prvi zakon glasbene industrije. Pred politiko. Pozneje seveda lahko pridejo zraven razni interesi in politični tokovi. Globalizem si recimo žele take glasbe, antiglobalizem pa drugačne. Ampak najprej mora biti glasba uspešna. Ne moreš forsirati nekoga, ki ni persona, ki ne oddaja. Tak glasbenik ne bo prenesel sporočila.

Težko skratka govorimo o tem, nadaljuje Slavko Avsenik, da si avtokratska politika izbere neko glasbo. (To mu ne dá miru.) O Avsenikovi glasbi smo slišali že vse. Od tega, da je ideološko skrajno osovražena, pa do tega, da je zaveznica nečesa. Seveda pa nikoli ni hotela biti avtokratska. To je bila pač glasba dveh bratov, ki sta se rodila pod Alpami in sta se glasbeno tako izražala. Če bi se pa rodila na Dolenjskem, Primorskem ali v Prekmurju, bi bila pa drugačna. Morda prav tako dominantna.

No, če bi bila prekmurska, najbrž ne bi bila tako vesela?

Za nas morda, ker ne vemo, kako oni sami doživljajo veselje. Saj vemo, kako je s Slovani. Bolj ko greš proti jugu, bolj se veselijo v molu — ki je za nas žalosten. Slavko in Vilko pa sta znala biti žalostna tudi v duru, ki je sicer vesel. Marsikatera slovenska ljudska pesem je žalostna kljub temu, da je narejena v modusu, ki je za južnjake težko sprejemljiv — za severnjake pa tudi, ker je vesela na svoj žalosten način. Taki smo Slovenci. Sicer pa se Slovani nasploh veselijo v molu. Recimo Kalinka je molovska pesem. Tudi Srbi imajo precej tega. Težje sprejemajo durovsko glasbo, ker se jim zdi to neobičajno.

Tega ne razlaga kot muzikolog, poudari Slavko, ampak kot praktik, ki to posluša oz. spoznava s poslušanjem. Sicer pa ja, slišal je že, da je narodnozabavna glasba glasba desnice. Ampak kot je že povedal v oddaji pri sošolki Vidi: delajo in poslušajo jo pa vsi. Sicer pa ga še danes preseneča, da Avseniki toliko pomenijo znanstvenikom in zdravnikom. Recimo. Velikokrat mu to razlagajo. Zato ne bi rekel, da je narodnozabavna glasba za manj izobražene. Mogoče kvečjemu v določenem segmentu.

Ampak zakaj ne v urbanem segmentu, me zanima.

Ker ni urbana.

Uf, uf, seveda! Ampak zakaj je potem urbana mladina ponorela od navdušenja, ko so Big Foot Mama pripeljali na oder Ansambel Lojzeta Slaka in je cela dvorana pela V dolini tihi?

Ker se je v pravem trenutku zgodila prava stvar. V dolini tihi je tako ali tako skladba, ki jo lahko predelaš v karkoli. Tudi v rock. To prestopanje meja zdaj opazuje pri nečaku Sašu. Obisk veselic se je zelo povečal in na njih prihajajo v glavnem sami mladi. Trume mladih. Glasba je ful naglas. Danes hodi mladina na veselice tako, kot so nekoč hodili v disko.