Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. aprila 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Izpoved Mojce Šetinc Pašek o nezgodah na oblasti in o premikih na levici.

Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. V sredo je bil pod naslovom [Obrazi 40./1.]: Mojca Šetinc Pašek: “Vidiš, kje sem pristala …” (10. 4. 2024) objavljen prvi del ponatisa, v nedeljo pa bo še drugi in zadnji.

Več ko novinark in novinarjev preskoči v politiko — uspešno ali ne, vseeno —, manj mi je jasno, zakaj to sploh delajo. Toda MŠP nekako razumem. Všeč mi je to njeno vztrajanje po izgubljenih iluzijah o Gibanju Svoboda. Da ohranja optimizem in trmasto dela naprej.

Robert rad nastopa

Imel sem priložnost na kratko in neinformirano opaziti to Mojčino približevanje politiki. To je bilo 13. januarja 2022, ko sem v Narodnem domu v Mariboru vodil Golobovo (drugo) okroglo mizo z naslovom Bodi sprememba — na kateri je briljirala prej omenjena mrzla sestrična. (Povabil sem jo jaz. Ne da bi takrat vedel, da sta VVG in Mojca sorodnici.)

Mimogrede, za vodenje te debate me je angažiral Andrej Ribič. Ne vem, zakaj sem pravzaprav sprejel to zadolžitev. Vnaprej sem vedel, da se bom dal desničarjem v zobe. Tega mi ni bilo treba, brigalo pa me tudi ni. Bolj smešno se mi je zdelo, da so me povsem normalni ljudje spraševali, ali se nameravam spustiti v politiko. Česar seveda ne bi naredil niti mrtev. Nikoli ne reci nikoli, so mi govorili. Ampak jaz vedno rečem nikoli. Glede tega absolutno.

Pozneje sem izvedel, da me je Ribiču predlagal takrat že nekdanji direktor in solastnik Večera Uroš Hakl. Tako mi je vsaj Hakl sam enkrat razložil.

No, po prireditvi se mi je zdelo, da imata Mojca in Robert sumljivo zaupne pogovore. Po okrogli mizi smo Mojca in Vladimir Vodušek in jaz v nekem pubu pri Frančiškanih spili pivo in obrekovali. Tako da čez mesec ali dva nisem bil presenečen, ko se je MŠP pojavila na listi Gibanja Svoboda.

Ampak da ne dolgovezimo: kdaj je prišla deziluzija?

Prve napake

Ko so bili izvoljeni, so se ful dobro razumeli. Potem pa so začeli delati napake. Niti ne toliko poslanci, ampak bolj Robert sam. Njegova glavna napaka je to, da rad nastopa in govori. Da prehitro pove, kaj misli. Da komunicira stvari, ki jih ne bi smel. Tako je recimo sodnikom obljubil 600 evrov povišice. Kmalu po trojni zmagi na referendumih o RTV, o vladi in o dolgotrajni oskrbi je napovedal blazne reforme na skoraj vsakem področju. Bilo je vnaprej jasno, da je vse naenkrat nemogoče. Namesto da bi si zastavil morda tri resne cilje, ki so najbolj nujni in tudi izvedljivi. Ostale pa bi seveda prilagajal sproti. Napovedal je celo vrsto reform. Najprej zdravstveno, ker so zdravniki že takrat izsiljevali ministra Danijela Bešiča Loredana, predvsem s plačami in s svojimi pozicijami. In so popustili in rekli, dobro, bomo urejali plačni sistem znotraj posebne zdravniške skupine, torej vse plače v zdravstvu. In tako so se odprla vrata za plačne reforme. In ker je tako ambiciozen, je rekel, da bomo naredili še reformo pravosodja, pa šolskega sistema, pa davčne politike … Bilo je napovedanih šest, sedem reform, od katerih pa nobene še danes ni na mizi. Ker jih tudi ne more biti.

MŠP pravi, da je tak tip, da če je bila kritična prej kot novinarka, je tudi kot političarka morala začeti opozarjati na stvari, ki so se ji zdele narobe. Najprej z njenega področja. Da ne komunicirajo prav. Da je bolje, če manj govori(jo). Da se glavni govorec — torej predsednik vlade — drži tistega starega Drnovškovega načela: “Ne govori in ne nastopaj, dokler ni zadeva narejena.”

Avtogoli

Ampak kaj je potem v resnici pripeljalo do izključitve? Ker iz medijev nismo izvedeli nič drugega, kot da je Mojca dajala avtogole.

Tudi sama še danes ne ve, kaj so bili ti avtogoli. Vedno so se pogovarjali samo interno in tudi ni bila edina kritična. Recimo do tega, da si je predsednik uprave SDH Žiga Debeljak dvignil plačo s 13.000 evrov na 19.000 … In ko so to javno povedali, si je Debeljak čez vikend dejansko znižal plačo nazaj. Več poslancev je trdilo, ne samo ona, da je taka plača nehigienična. Glede na to, koliko ljudje v povprečju zaslužijo. Debeljak si je hotel dvigniti plačo za več, kot znaša bruto plača predsednika vlade ali predsednice države. To je bilo res neokusno.

Ni imela občutka, da bi jo zato imeli za črno ovco. Saj zato pa je bila tako začudena, ko so jo izključili. Saj so vedeli, kaj so dobili, ko se je pridružila stranki. In saj ni bila edina. Predsednica Državnega zbora, takrat še podpredsednica stranke, Urška Klakočar Zupančič, je bila veliko bolj kritična. Preden so jo izključili, so imeli zelo grdo sejo poslanske skupine. Takrat je šele ugotovila, da so nekateri poslanci — prej v službi na Gen-I — zvesti vojščaki Roberta Goloba. Ti so bili nastrojeni do tistih, ki so prišli od drugod in ki so razmišljali s svojo glavo.

Glede UKZ je takrat krožil trač news, da je poleg MŠP tudi ona v nemilosti?

Golob je takrat hotel sanirati eno svojih mini vladnih kriz, ki si jo je sam zakuhal. To je bilo po aferi, ki je odnesla Sanjo Ajanovič Hovnik. SAH mu je najprej sama ponudila odstop, vendar ga ni sprejel in jo je še nekaj časa branil. Dokler ni sprevidel, da mu to škodi, in se odločil, naj se brani sama. Nazadnje je le odstopila sama. In da bi umiril to njeno odhajanje, se je odločil, da bo zamenjal dva ministra. Resnih razlogov za zamenjavo ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana in ministrice za kmetijstvo Irene Šinko ni bilo. Brežan je pod pritiski odstopil, Šinkovo pa je razrešil DZ. Pri čemer pa Urška ni hotela glasovati za njeno razrešitev, ker je v preteklosti z njo dobro sodelovala. Tudi Mojci so se razlogi zdeli izviti iz trte. Njeno stališče je bilo, da so razlogi neutemeljeni, da pa ima predsednik vlade vendarle pravico, da si sestavlja ekipo sam.

Over and out

Potem pa je bila seja poslanske skupine. Grozljivo. Aleš Rezar, ki danes vodi preiskovalno komisijo o sumih političnega vmešavanja v delo policije, je imel napisan tekst. Obtožnico. Najprej se je spravil na MŠP, da kako si je drznila obrazložiti svoj glas oz. podvomiti v razloge za razrešitev. V nadaljevanju pa je sledil seznam vseh grdih dejanj in solističnih akcij UKZ. Kolegi so jo hoteli tako rekoč zažgati na grmadi. Rezar je na koncu rekel: “Razmisli, ali ne bi bilo dobro, da odstopiš.” In tako naprej. To je bil pogrom nad Urško.

To je bilo v četrtek (19. oktobra 2023). V petek so to zavohali novinarji. V ponedeljek zvečer jo je klicala novinarka in spraševala, ali informacije držijo. Mojca ni hotela komentirati. Ko pa je v torek popoldne (24. oktobra 2023) prišla na svet stranke, sta ji Peter Majerle [poslovni direktor Gibanja Svoboda, namestnik generalne sekretarke stranke Vesne Vuković in predsednik ljubljanskega lokalnega odbora] in [predsednik strankinega podmladka, zdaj kandidat za evropskega poslanca] Matej Grah rekla, da tam nima kaj iskati, ker se je začel postopek izključitve.

Da je res izključena, je izvedela s televizije. Zvečer je bilo že v poročilih. Nihče ji ni povedal prepričljivega razloga. Glavni očitek je bil, da je nosila informacije novinarjem. V poznejši pisni obrazložitvi pa je pisalo, da je rušila notranjo kohezivnost stranke.

Pa še eno grdo situacijo so imeli. Pred sprejemom zakona, s katerim je bilo ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je bila informacija o tem objavljena že zjutraj, tiskovna pa je bila sklicana šele za 11. uro. Kdo je dal to v javnost? Spet je bila Mojca med prvoobtoženimi, skupaj s še eno poslanko. Očitno kot bivša novinarka. In potem so si morali po ukazu nekoga med seboj pregledovati telefone.

Po ukazu nekoga? Kako smo fini. Po čigavem ukazu? Vztrajam. In ker sem nanjo alergičen, postavim domnevo: po ukazu Vesne Vuković?

Ne. Po ukazu Roberta Goloba.

Aha.

Civilna družba dela za nas

Mojca je razočarana, da so poslanci dobivali zakone po hitrih postopkih. Zakone, ki so jih morali obravnavati na izrednih sejah. Zakone, ki so jih v glavnem pisale nevladne organizacije kot Inštitut 8. marec, Pravna mreža, Glas ljudstva … Karkoli že si o njih mislimo, ne more civilna družba za vlado pisati zakonov. Zato pa imamo vlado. Zato so ministrstva. Zato imajo zaposlene, ki morajo poskrbeti, da bo ta in ta politični cilj po nareku vlade oz. ministrstva vpisan v zakon in na primeren način opredeljen. Ne pa da se to populistično prelaga na Niko Kovač in kompanijo. To je problem, ker civilna družba postaja tako rekoč četrti partner koalicije. Ne da bi za to prevzela odgovornost. Problem je pa tudi, da se javnost sprašuje: kaj pa dela ta vlada, če piše zakone namesto nje civilna družba?

Z nameni in cilji teh zakonov sicer ni nič narobe, so pa žal ustavnopravno in nomotehnično slabo napisani. To je specifičen način izražanja, zato jih je treba popravljati in amandmirati, če hočeš, da grejo skozi presojo. S tem so konstantno problemi. Ker zakonov ne pišejo tisti, ki so za to strokovno usposobljeni. Pravna dikcija je en problem, drugi problem pa je političen. Gre za PR brez vsebine in za populizem. Te stvari jo motijo. Na začetku je Golob prišel pompozno, pozneje pa je padel na finto, da se mu ni treba več ukvarjati z vsebino, ampak samo še s tem, da zadosti medijskim potrebam po všečnosti. Tak je bil primer tako imenovanega Omnibus zakona [Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države], ki sta ga napisala Pravna mreža in Inštitut 8. marec, v zvezi s popravo kovidnih krivic Janševe vlade. Potem smo dobili Zakon o RTV, ki ga je tudi koordinirala Pravna mreža. Ali pa ta zadnji o Anhovem [novela Zakona o varstvu okolja, ki prinaša strožje zahteve glede izpustov iz sosežigalnic].

Kako se je stvar sfižila

Pa prvo leto vlade sta bili glavni temi energetska kriza in draginja. Golob se je s tem dobro soočil, najbrž tudi zato, ker je bil sam trgovec z energijo. Na to se je spoznal. To je bilo dobro rešeno, ampak je hitro izpuhtelo. Kaj pa vse ostalo? Vladanje bi lahko bilo blazno udobno. Koalicija je imela 53 poslancev plus manjšinca. Samo še pet poslancev bi rabili in bi že imeli ustavno večino. Bil je narejen korak proti Novi Sloveniji v zvezi z ustavnimi spremembami, ki bi bile vse izvedljive, če bi se normalno pogovarjali. Če bi bilo komuniciranje drugačno. Pa ni bilo. Zdaj zelo dvomi, da bi dosegli ustavno večino. Glede na to, kako se je stvar sfižila. Sredi kampanje za evropske volitve ne bi nihče pristopil k temu. Napetosti povzročajo tudi vse te stavke. Fides stavka že deseti (zdaj že dvanajsti, trinajsti) teden, kar je čista katastrofa. Tu ne bo zmagovalca. Čeprav se Mojci zdi, da bo ta vladna taktika zavlačevanja, da se ne pogajaš oz. da ne zaostruješ — glede na to, da so zdravniške zahteve fokusirane na plače, ne pa recimo na organizacijo dela —, morda obrodila sadove. Da bo Fides popustil.

Že mogoče, ampak medijev ne moreš zadovoljiti, ker so tako našpičeni. Proti Gibanju Svoboda skoraj tako kot proti SDS.

Ja, čeprav so vlado najprej podpirali. Do tistih 600 evrov za sodnike. Do lanskega januarja je bil izjemen suport. Vsi mediji — razen teh Janševih — so vlado podpirali. To se je zalomilo verjetno takrat, ko je javnost ugotovila, da vlada ne misli resno z reformami. Ko se je odrekla davčni reformi in ko je postalo jasno, da ne bo nič z reformo pravosodja. Aktualno pa je postalo tudi premierovo zasebno življenje, ki ga je gospod Golob začel mešati s službo. Vse skupaj je bila snežena kepa, ki se je začela kotaliti.