Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 11. maja 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Helena Koder: Hvala, Helena, da si se odločila za lepoto. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. S tretjim delom danes zaključujemo ponatis na Fokuspokusu. Prva dva dela pod naslovoma [Obrazi 41./1.]: Hvala Heleni Koder, da se je odločila za lepoto in [Obrazi 41./2.] Helena Koder: “Z Urbanom sva se prepuščala angelu varuhu.” sta bila objavljena v sredo, 15. maja, in v petek, 17. maja 2024.

Tretja življenjska univerza Helene Koder je visoka šola kultiviranega pisanja, intelektualne in emocionalne žlahtnosti in literarnih referenc. Po vseh teh dokumentarcih zdaj piše še eseje. Helena Koder je dokaz, da je lahko še vedno tako, kot je nekoč bilo.

Kar moreš in moraš

Kako je Helena Koder prišla na Televizijo? Slučajno. Odpeljalo jo je v medije. Delati na RTV se ji je zdelo nekaj pomembnega. Pa saj je tudi res bilo, vskočim. Še v osemdesetih je to nekaj pomenilo — v vseh medijih —, kaj šele trideset let prej in kaj šele na RTV! Življenje, svet, ljudje. Delaš, kar moreš in moraš.

Nisem fan Bernarde Žarn, če vodi Melodije morja in sonca, ampak tiste memoarsko-pričevanjske oddaje ob šestdesetletnici RTV pod naslovom Poletni večer so bile super. Dober izbor gostov. Še posebej seveda Helena Koder, ki je bila eden od najprepoznavnejših obrazov Televizije Ljubljana. In zelo posrečeno, da jo je Žarnova skombinirala z Melani Mekicar. Helena in Melani seveda nimata nič skupnega, ampak ravno v tej diskrepantnosti je kontinuitetni čar televizije.

V Bazi slovenskih filmov — iz katere človek sicer ne more izvedeti kaj prida — najdemo pod geslom “Helena Koder” v razdelku “filmografija” 43 enot. Od tega je po neki čudni matematiki 42 “scenarijev”, 17 “režij” plus ena “zasedba” — pa še to ne v Kali. O vsem tem ne govoriva, ker bi nama zmanjkalo časa. Helena Koder je skratka oscenarila in/ali zrežirala dokumentarne filme o Radojki Vrančič, Edvardu Kocbeku, Lenči Ferenčak, Janezu Gradišniku; o Marijanišču (po vojni internatu, kjer so živeli Menart, Zlobec, Zajc, Vuga, Kovačič), o Kolizeju, o jezuitih, o mitingu na Kongresnem trgu leta 1988 (Montaža ekstaze), dva oz. dvodelnega celo o osamosvojitvi in še in še.

Politika

O vsem tem se nimava časa podrobneje pogovarjati, toda zlasti ta zadnji dokumentarec naju nehote odpelje na rob politike. Helena Koder ni apolitična, čeprav v nasprotju z današnjimi običaji tega ne razglaša. Včasih pa le kakšno puščico spusti.

Da je ravno včeraj razmišljala, da smo bili zelo naivni. Ob osamosvojitvi si je predstavljala, da sta v tem narodu neka poštenost in dobronamernost. V Jugoslaviji ni bilo grozno, živeli pa smo dvojna življenja. Doma smo se pogovarjali eno, na uredniškem sestanku pa nekaj drugega. Ni bila disident. Ampak pozneje je spregledala, da so politiki v nastajanju v bistvu hoteli prevzeti oblast. Niso sicer še vedeli, kaj bodo s tem naredili. Pozabili so, po njenem, da je država neke vrste servis. Ljudi je treba organizirati, da ne nastane kaos. Oni pa so se preprosto polastili vsega, kar je bilo na dosegu roke. Tega ni pričakovala. Z normalnih ljudi — tistih, ki so okupatorje pač sovražili in čakali, da bo vojne enkrat konec —, je po vojni padlo strašno breme. Poštenjaki so mislili, da bo zaradi groze, ki jo je narod dal skozi, zdaj katarza. Da bomo končno zaživeli normalno. Ker saj ljudje ne rabijo nič drugega kot to. Ampak potem pridejo ljudje, ki vzamejo oblast v svoje roke.

Helenina mama je med vojno delala za Osvobodilno fronto. Nemci so jo aretirali, bila je zaprta v Begunjah. Vse je zanikala in se nekako izmazala. Tudi po zaslugi tekoče nemščine. Zasliševalcem je prepričljivo natvezila, da je bila njena babica “eine echte Wienerin”. Po vojni ji je bilo takoj jasno, da ne gre samo za ideologijo, ampak za razna maščevanja. Tega je bilo ogromno. Tudi maščevalnost, nevoščljivost, ljubosumje … Kot piše Jančar v zvezi s Hribarjema. Morda je šlo samo za to. Kar pa zločinskosti seveda ne omili.

Srednja Evropa

Helena Koder je iz srednjevropsko-slovansko mešanega zakona. Oče je bil koroški Slovenec, mati pa Čehinja. Iz Brna. Kako sta se spoznala? Oče je študiral veterino v Zagrebu. Imel je starejšega kolega, tudi veterinarja in tudi Korošca, ki je študiral na Češkem. Tam je spoznal teto Helenine bodoče mame, jo poročil in pripeljal na avstrijsko Koroško. Helenina mama in njena sestra sta prihajali k teti na obisk. Njen oče pa h kolegu. Tako sta se spoznala. Druga sestra pa je v Zagrebu spoznala očetovega prijatelja, tudi študenta veterine, in se tja preselila.

Helena ima dva starejša brata, Iva in Marjana. Oba zdravnika. Oba že v svojih devetdesetih, vendar še vedno veselo kolesarita. Najstarejši Ivo je specializiral anatomijo, vendar ni prenašal formalina in je presedlal v Lek. Je tudi ljubiteljski slikar. Drugi brat Marjan pa je patofiziolog. Profesor MF v pokoju, zaslužni profesor, redni član SAZU.

Najmlajše sestre Anike pa ni več. Arhitektka, specializirana za oblikovanje pohištva. Helena pravi, da je Alples gor držala.

Sinova sta se rodila v Srbiji, kamor je bil oče veterinar za nekaj let prekomandiran, hčerki pa potem v Kamniku. Po vojni jim ni bilo lahko, vendar Helena o tem noče govoriti. Ker čuti odpor do tega, da se ljudje delajo žrtve komunizma. Kar je bilo, je bilo.

Présentable

Na koncu greva nazaj proti Križevniški, kjer na steni Nuka (na Gosposki) zagledam smešen grafit, ki se glasi: “NUK JE GRD” in ga pofotografiram. Ona to razume, ker sama pravi v intervjuju v Dnevniku, da ima grafite “strašno rada” in da so zanjo “podzavest mesta”. Pred svojim vhodom me Helena povabi na dvorišče, češ, tukaj je bolj slikovito in primerno za fotografiranje. In res. Tukaj nastane nekaj dobrih fotk — čeprav ostane zaskrbljena, ali bo dovolj “présentable”.

Edini možni konec je lahko naslednji dvojni citat.

Roland Barthes: “Zakaj življenje brez nekoga pomeni, da smo ga imeli radi manj, kot smo si prestavljali?”

Helena Koder: “Se Barthes sprašuje, ali to, da živi naprej, pomeni, da ni dovolj ljubil? Ker če bi dovolj ljubil, ne bi preživel? Je to vprašanje, ki ždi neizgovorjeno ob vsaki veliki izgubi?”