Rubrike
#profil #portret #intervju #obrazi
[Obrazi 42./2.] Manca G. Renko: “Umetnost v Ljubljani ne sme biti zabavna.”
Logo 21.06.2024 / 06.10

“Medtem ko je Metternich utrjeval konservativno Evropo, je Ljubljana leta 1821 plesala. Hvaležna, da je del zgodovinske naracije.”

Prihodnje leto se seli za tri leta na Dunaj na štipendijo Marie Curie. Tam bo imela zelo dobre pogoje za raziskovanje in pisanje knjige. Nekaterim se to zdi pozno, njej pa se zdi, da je zdaj v najboljših letih za selitev. Tudi zato, ker ima prvič v življenju občutek, da ima Ljubljane res dovolj.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 15. junija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Manca G. Renko: “Knjiga ni še nikomur rešila življenja.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Prvi del pod naslovom [Obrazi 42./1.] Manca G. Renko: “Kaj hoče ženska in ta tip neumnih vprašanj.” je bil objavljen v sredo, 19. junija 2024. Tretji in zadnji del pa bo objavljen v nedeljo.

Všeč so mi mlade intelektualke in feministke kot Manca G. Renko. Pogled iz milenijske ženske perspektive na Ljubljano — “mimikrijo večne restavracije” (že od 1821) — in na moške kot Marije Pomočnice zna človeka razsvetliti. Zlasti moškega.

Nostalgija

Ko pozneje dopolnjujeva ob kavi in limonadi posneti intervju, mi Manca piše, da v zadnjem letu ali dveh opaža, da ne ve, kam bi šla na kavo ali večerni drink, da bi se počutila dobro, sproščeno, domače. Kot del mesta.

Še predobro jo razumem. Tudi sam imam podobne izkušnje. Z Ljubljano je očitno res nekaj narobe, če je nezadovoljna celo današnja tako rekoč mladina v zgodnjih srednjih letih. Generacija milenijcev sicer ni najmlajši demografski segment, so pa ikserji zagotovo med tistimi, ki v kritičnih letih med aktivno, angažirano in informirano družabno razposajenostjo in družbeno zrelostjo bolj kredibilno kot drugi reflektirajo svoj mali svet okrog sebe.

V tem smislu se Manca sredi svojih tridesetih sprašuje, ali je nekdanja, prejšnja, morda predkovidna Ljubljana izginila. In ali v njej kraljujejo samo še neosebni prostori, katerih največja vrlina je praznina. Ali pa je že v letih, ko teh prostorov ne vidi več? Obsojena na površinsko Ljubljano za turiste, ki jo vsakdo lahko vidi s prostim očesom? Mogoče je naravni zakon, da kot mlajša oseba vidiš drobovje nekega mesta in se v njem znajdeš, z leti pa čedalje bolj ostajaš na površju?

Cukrarna

Glede tega je svoje nehote anticipirala lokacija, kjer sva se z MGR dobila. Cukrarna. Tam sva bila zmenjena naključno, ker je ta kraj nesrečnega imena pač obema dovolj blizu. Toda ko tja pridem pet minut pred njo, so v kafeteriji plesne vaje. Folk se uči plesati — no, grupno prestopati, če sem prav videl — v soboto ob šestih popoldan! Med mizami na ploščadi pred lokalom pa mlada madžarska, očitno turistična družina lovi svojega froca, ki se počuti kot doma. Očitno me še ni dovolj izučilo, da je v lokalih težko snemati zaradi človeškega in glasbenega šundra. Tako se z Manco s kavo in limonado zatečeva na klop ob steni mogočnega pritličja, kjer je mir. Čeprav pogovor ves čas spremlja diskretna zvočna spremljava. Ambientalna zadeva à la Music for Airports od Briana Ena, ki ima ali pa nima veze z neko konceptualno razstavo.

Manca se skratka sprašuje, kaj to mesto je in komu je namenjeno. Ne zdi se ji, da je namenjeno njej. Lokali so generični in samozadovoljni. Imajo se za neko nujnost, čeprav ne ponujajo nič presežnega. Nekaj za ne preveč zahtevne turiste. Takšna je tudi kultura oz. kulturna ponudba. Generična in samoumevna. Zaradi vsega tega mora človek res veliko delati na sebi in načrtno ohranjati dobro voljo, da mu ne postane dolgčas od praznine in napuha.

Ljubljana in Berlin (in Dunaj)

Po mailu sva komunicirala zato, ker sem šele post festum prebral — in jo hotel še v zvezi s tem kaj vprašati — njen imenitni prispevek pod naslovom Superstructural Ljubljana v dvodelnem zborniku Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin. Knjižico je izdala Založba Sophia (od 1991 do 2002 Znanstveno in publicistično središče), ki publicira tudi borčevsko revijo Borec (ZZB NOB, since 1948). Prvi del Berlin ni Berlin: Turistični vodnik po berlinski nadzidavi za obiskovalca in novega prebivalca je napisal “kultni avstralsko-nemški kulturni teoretik in neodisident” Nicholas Hausdorf, medtem ko je drugi, Ljubljana je Berlin, sestavljen iz ločenih prispevkov Primoža Krašovca, Mance G. Renko, Benjamina Krnetiča in osebe, podpisane kot Šiša.

(Naslov Ljubljana je Berlin je sicer izposojen od hiphoperjev SBO (kar je kratica za Smrt boga in otrok). Sem na hitro preposlušal nekaj albumov in bi težko rekel, da sem postal fan, so pa vsekakor zanimivi. Čeprav je težko slediti besedilom, napisanim v jezikih, formerly known as slovenščina, pomešana s drugimi jugoslovanščinami.)

Ne morem si kaj, da iz Mančinega teksta ne bi pocitiral par odlomkov:

“Umetnost v Ljubljani ne sme biti zabavna. Umetnost v Ljubljani ne sme biti le način preživetja, vedno mora biti tudi (sentimentalna) poklicanost. Umetnost in kultura, dve na videz najprogresivnejši točki ljubljanske infrastrukture, še vedno banketirata na Ljubljanskem kongresu v upanju, da ju bo svet kdaj opazil kot svoji najpridnejši učenki, ki ne tvegata, ne prevprašujeta, ne eksperimentirata in se ne zabavata: tveganje, prevpraševanje, eksperiment in zabavo le poustvarjata. Tako kot na promajski paradi v Berlinu protestniki bolj ali manj le uprizorijo spopad s policijo kot ritualno dejanje v spomin na dobre stare čase, tako tudi Ljubljana le uprizarja svojo nenehno kulturno-umetniško producijo, da bi zadušila tisto lego, ki je mestu najboli naravna — dolgčas.”

Da umetnost in kultura “še vedno banketirata na Ljubljanskem kongresu”, se nanaša na tole:

“Ljubljana sama po sebi ne obstaja, je privid v očeh drugega. Ljubljanski kongres leta 1821 je definiral absolutistično restavracijo Evrope. Politični velikani so se morali zbrati prav tu, v Ljubljani, da so lahko verjeli, da je mogoče poustvariti preteklost in zaustaviti napredek. Provinca je tedaj prvič spoznala plese in godbe in bankete in življenje. Medtem ko je Metternich utrjeval konservativno in reakcionarno Evropo, je Ljubljana plesala, hvaležna, da je lahko del velike zgodovinske naracije. Metternich [je bil] osrednja osebnost Ljubljanskega kongresa, čez dve desetletji pa se je njegova politika izkazala za povsem preživeto. [Toda] Ljubljana je ostala ujeta v preteklost, ponosna na svoje večno zamudništvo [in na] liberalizem, ki je samo mimikrija neskončne restavracije.”

Življenje je life

Petintrideset let po tem, ko sva s Tadejem Zupančičem napisala feljton o družabnem življenju tedanje mladine v Ljubljani pod naslovom Življenje je life, moja generacija seveda ni več na tekočem s stanjem zdaj. In tudi če bi bila, bi bilo to preveč nepregledno, ker je vsega bodisi preveč ali premalo. Za tak podvig bi bil potreben doktorat, ne pa podlistek.

Zato mi zdaj o tem razlaga Manca.

Do leta 2020 oz. do pandemije je hodila ven veliko in rada. Najbrž tudi zato, ker je imela v tem mestu svoje prostore, kamor se je lahko zatekla in ki so ji v različnih obdobjih življenja dajali veliko veselja. Večinoma so bile to beznice: Daktari, Vesolje, Pod Skalco. Pa interni bar Drame. Dve poletji in eno zimo v Soteski. Nikoli ni bila redna gostja Bikofeja in Magde, kultnih barov njene generacije. To je bila njena Ljubljana. Mnogi od teh lokalov ne obstajajo več. Noče pa biti sentimentalna kot tisti, ki objokujejo Šumi. Čeprav jih razume.

Prihodnje leto se seli za tri leta na Dunaj na štipendijo Marie Curie. Tam bo imela zelo dobre pogoje za raziskovanje in pisanje knjige. Nekaterim se to zdi pozno, njej pa se zdi, da je zdaj v najboljših letih za selitev. Tudi zato, ker ima prvič v življenju občutek, da ima Ljubljane res dovolj. Zaenkrat je samo “blago znervirana in precej zdolgočasena”. Toda če bi ostala, bi ta čustva prerasla v nek resentiment. Tega pa res noče.

Polpretekla zgodovina

Ko je bila Manca po transformaciji Muzeja za novejšo zgodovino v Muzej za novejšo in sodobno zgodovino — ki je sovpadala s škartiranjem projekta samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve (in nogiranjem dotedanjega direktorja MNZ Jožeta Dežmana) — imenovana v svet novega Muzeja, je od desničarjev fasala precej grdih besed. (Več o tem v Dnevnikovem intervjuju Bojane Leskovar z Manco.) Kar seveda ni čudno: “Stroka je ocenila, da muzej osamosvojitve, tako kot je bil zastavljen, nima smisla.” — in dodala: “Če obstaja funkcija, za katero sem po vseh kriterijih usposobljena, potem je to ta.”

Kaj naj k temu še dodam? Razen da meni zdaj pravi, da so osamosvojitelji “mitske figure”? In da javnost ničesar ne dojema brez političnega predznaka?

NAROČI SE
#profil #portret #intervju #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke