Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. julija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stara leica, 24-mm objektiv, kodak Tri-X, 400 ASA: Klavdij Sluban se bori za svetlobo. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes tretji in zadnji del ponatisa. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 43./1.] Klativitez s fotoaparatom Klavdij Sluban (10. julij 2024) in [Obrazi 43./2.] Klavdij Sluban: “Obsesija te naredi unikatnega.” (12. julij 2024).

Fotograf. Pariški Slovenec. Svetovni popotnik. Klativitez s fotoaparatom po najbolj neverjetnih krajih, a ne potopisec, niti kronist. Nekateri ga imajo za nomada, ker je dejansko razseljen. V bistvu pa samo išče svetlobo.

La condition inhumaine

Ko sem bil majhen, so bili atlasi eno od mojih najljubših čtiv — ali vsaj ilustriranih bukel —, tako da sem poznal tudi eksotične lokacije. Ampak priznam, da do Slubanove razstave še nisem slišal za Kerguelenske otoke. Îles (oz. Archipel) Kerguelen.

Kergueleni spadajo pod Francijo, seveda. Uradno so TAAF (Terres australes et antarctiques françaises, Francoska južna in antarktična ozemlja). To je za tretjino Slovenije velika zaplata kopnega, 3300 kilometrov jugovzhodno od Madagaskarja. Proti Antarktiki. Na jugu Indijskega oceana. Na skoraj 50° južne širine in približno 70° vzhodne dolžine. Eden od najbolj izoliranih krajev — oz. “nekrajev”, kot spet pravi ibidem Kozinc — na Zemlji. Otočje so odkrili leta 1772 in jih nekoč imenovali Otoki Obupa (Îles de la Désolation). Najprej so hoteli tam zgraditi kazensko kolonijo, vendar so kmalu ugotovili, da bi bilo podaljšano bivanje na Kerguelenih prehudo celo zanje. La condition inhumaine aux Ker.

In kaj ima s tem Sluban? Nič takega — razen da je prebil tri mesece tam.

Ko je izvedel, da znanstveniki iščejo fotografa za ekspedicijo, je takoj vedel, da je to zanj. Na Kerguelenih seveda nihče ne živi permanentno. Ekipe (znanstvenikov) se menjavajo na nekaj mesecev. Tam je kot v zaporu ali v vojski. Ni sicer predatorjev. Včasih kdo umre. Morski levi in pingvini. Južni sij in GPS in čredni nagon. Po enem mesecu in pol je nehal govoriti. Misleč, da je z njim nekaj narobe, ga je upravnik z ekipo hodil kontrolirat v sobo. Za vsak primer, da se ne bi obesil. Zdel se jim je čudak, ker ni fotografiral — tako kot vsi drugi — aurore australis ter albatrosov in pingvinov. (Razen enega.) Načeloma ni fotografiral pingvinov, nakar spet vsi, kaj ta fotograf sploh dela tukaj. Pingvini smrdijo, če mogoče niste vedeli. Družijo se v jatah ob morju. In naenkrat ta pingvin za njim v notranjosti. Sam. Ko ga je fotografiral, ga je gledal. Ga začutil. Namreč pingvin Slubana. (In obratno.) Kaj bi z zoomom? Širokokotni objektiv je prostor. Prostor je pa čas. L’espace est le temps.

Ne more fotografirati, če vidi nekaj veličastnega. Lepote ne moreš fotografirati, lepoto lahko samo spoštuješ. Jo doživiš. Sicer se je dobro razumel z vsakim, ni pa mogel biti član skupine. Ponoči je hodil ven in zrl v rumeno luno. Pa mu ni niti enkrat padlo na pamet, da bi jo fotografiral. Čeprav je imel aparat pri sebi.

Je pa zato fotografiral sneg na Hokaidu. Pravzaprav sneženje.

To je drugačen pristop. Fotografiranje je kontemplacija. Velikokrat sploh ne fotografira. Fotografira tisočinko tega, kar vidi.

Fotopoboljševalnica 

Na Kerguelenih mu je pomagala izkušnja z delom v zaporih. Od leta 1995 je Sluban sedem let zdržema, pozneje pa občasno imel delavnice za zaprte mladoletne prestopnike. Začel je v Franciji, v Fleury-Mérogisu v severnem delu Pariza, pozneje pa v Sloveniji in Srbiji ter v Latviji, Gruziji, Rusiji in Moldaviji, pa tudi v Gvatemali, Salvadorju, Peruju in Braziliji.

Umetnost je lahko terapija. Pravi, da zapornikov ne uči, ampak jim predaja svojo strast do fotografiranja. To je zanj izkušnja izven časa, izven vsega. Prostor, kjer ne razmišljaš. Fantje ga sprejmejo. Zadeva jih zanima. Ti vohaš. In tu mu spet pomaga izkušnja razseljenega otroka. Ko je s sedmimi leti prišel v Pariz, je trpel. Vse te rasizme. Če ne znaš jezika, moraš analizirati situacijo. Moraš vohati. Da iz neverbalnih znakov takoj veš, ali ti kdo hoče kaj dobrega ali slabega. In to v zaporu rabiš.

Zato se je počutil sprejetega. Če prideš v zapor in začneš težiti, češ, fantje, kako se mi smilite, ampak jaz vas bom rešil — potem te pregazijo. Oni se morajo prostovoljno vpisati v tečaj. In jim tudi pove, da to dela zase, ne za njih. Za svoj projekt. In to jim je všeč. Če jih v treh minutah ne pridobi na svojo stran, ni nič iz vsega skupaj. Za nekaj časa so projekt ukinili, ker so trdili, da Sluban v zapore prinaša preveč dobrega. To je to judeo-krščansko naziranje. Da moraš v zaporu trpeti, se pokesati, spokoriti.

Najhujši kaznjenci so najbolj kreativni. Za enega najhujšega, ki je kar naprej napadal paznike, so rekli, tega bomo pa dali Slubanu. In potem je ta mulc vzel golobje jajce v neki zapuščeni celici, kjer so gnezdili golobi, si ga dal na dlan in fotografiral. Taki so najbolj kreativni. Nihče nikoli ni uničil ali ukradel aparata. Več problemov ima s pazniki kot pa z zaporniki. Z mulci nobenih problemov. Prav nobenih. V zaporih srečuje čudovite ljudi. Res. Tako delinkvente kot paznike. Če se znajde na neki večerji v etablirani družbi, ga vsi čudno gledajo, če reče, da uči zapornike fotografirati. Pogovor kar zamre. Ampak v zaporu ne slišiš ene prazne besede. Ena beseda ni zastonj izgovorjena. Zdaj delajo digitalno. In ali veš kaj? Še enega zapornika ni videl, da bi naredil selfi.

Uprave zaporov zdaj razumejo, da to dobro vpliva na zapornike. Saj veš, kako pravijo: “La prison, c’est l’école du crime.” To so fantje, ki so nekaj dilali in kradli mopede. Ko pridejo ven, pa so kriminalci na višjem nivoju. Svetovna statistika dokazuje, da se tričetrt vseh mladoletnikov, ki so bili enkrat že zaprti, v zapor tudi vrne.

Wagons-lits

Kot študent je delal kot sprevodnik v spalnikih. To je bilo edino pravo delo, ki ga je v življenju opravljal. Conducteur. Kondukter, ki fotografira? Zanimiva kombinacija. To je bil tudi dober denar. Zanimiv je bil ta spalnik Pariz–Istanbul. Simplon Express. Večkrat se je izkrcal v Ljubljani. Nikoli nisi vedel, kdaj točno bo prišel, ker je poljubno dolgo stal v Sežani. Odvisno od carine in mejne milice. Zamude so bile strašne, tudi po dvanajst ur. Včasih je prispel šele sredi noči v Ljubljano. Potem pa še uro in pol ali dve do Kočevja in Livolda. Ampak ko si enkrat prišel čez mejo, je Simplon bil vlak veselja.

Zanimivo. In to vse na SNCF? Eh, non, mon ami! SNCF so državne železnice, CIWL pa privatne. Compagnie internationale des wagons-lits (et des grands express européens). To je bil vrhunski job. Zelo prestižen. (Nekaj takega kot v Jugoslaviji, če si bil na JAT-u ali Inex-Adrii stevardesa, domnevam?) Tako je do dvanajstega leta hodil v Slovenijo z avionom, potem pa z vlakom.

Poskušam ga izprovocirati s svojim priljubljenim citatom od Tomaža Šalamuna. V nekem intervjuju je namreč izjavil, da ko se je vračal z Zahoda, ga je začelo vedno zvijati v želodcu, ko se je vlak približeval jugoslovanski meji. Sluban se ne bi mogel bolj strinjati, ker spoštuje Šalamuna in ker ve, da ko imaš enkrat v sebi te meje, se tega ne znebiš več. Tudi njega zvija na vsaki meji. Pa ima francoski pasoš pa vedno vse vize.

Na misel mi pride metafora: tako kot se vlaku nikamor ne mudi, se ne mudi fotografu, ki fotografira z analognim aparatom na črno-beli film. Da se vidi, da traja. Da začutiš trajanje. La durée. Da se je nekdo potrudil. Da je nekaj naredil the hard way.

Točno to. Ker kaj je danes največji luksus? Da si vzameš čas. Enkrat ga je nekdo vprašal, ali se ukvarja tudi s fotografiranjem hrane (“photographie alimentaire”). In je rekel, da so vse njegove fotografije alimentarne. Ker od tega živi. Če s fotografijo ne zasluži, je lačen. On iz tega naredi denar. Stalno je v nekem minusu, ampak si kljub temu vedno privošči. Živi skromno, ampak z denarjem si kupuje čas. In to je največji luksus.

Ko so Faulknerja vprašali, kaj mu je dal pisateljski poklic, je rekel, da se je naučil obvladovati domišljijo. To je čudovito. Tako se je tudi Klavdij sam naučil usmerjati pogled samo v času projekta. Ko fotografira. Če gre zdaj ven, ne bo gledal kot fotograf.

Gledati in videti

Za konec se vrneva k mojim fotografskim začetkom. Kaj je ostalo od te moje izjalovljene nadobudnosti? Da znam gledati. Videti. Da zaštekam, kaj bi lahko dobro izpadlo. (Kar pa ni nujno, da res.) Ampak na žalost kvečjemu na ekranu telefona ali računalnika, ne na fotografskem papirju formata vsaj 30 krat 40 centimetrov. (Ilford XP5. Mat, seveda, bog ne daj glossy.)

Se strinja. (Mi kar odleže.) Med gledati in videti je sicer bistvena razlika. Zelo malo ljudi zna videti. On je vizualec. Ampak ko ne fotografira, niti ne pomisli, da bi lahko fotografiral. Sredi projekta pa ja. Tudi če ni ničesar, kar bi bilo mogoče fotografirati. Ko fotografira, vidi črno-belo. Izgubi svoj jaz. Kaj to pomeni? Ko potuje, izgubi svoj jaz. Lahko bi rekel, da je izgubljen, ampak ko izgubi svoj jaz, objame univerzalnost. (Sluban uporablja veliko teh lepo, a ne čisto natančno prevedenih francizmov, kot recimo “embrasser”; 2. pomen, seveda, ne “objeti”). Être ailleurs, ici. Biti drugje, tukaj. Recimo ta fotografija na na meji med Mongolijo in Kitajsko, kjer se spremeni širina tračnic. To traja pol dneva. Dvignejo vagone in jih dajo na drugo podvozje. Človek na fotografiji spi stoje na minus 30°, medtem ko čaka.

Sluban me tolaži, da ni res, da na fotografiji ne sme biti popolne črnine in zažgane beline, kot so me učili v mladosti. Zakaj pa ne? Georges Fèvre ga je naučil, da fotografija rabi točko, ki žari. Moraš od skrajne črnine do skrajne beline. Tudi tema je svetloba. Njegove fotografije niso temačne. Z dna teme poskuša priplavati na svetlobo. Ker se bori za svetlobo.