Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 3. avgusta 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Ervin Hladnik Milharčič je Toyotin land cruiser s hibridnim pogonom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov ponatisa. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 44./1.] Ervin Hladnik Milharčič se ima za komunista, kristjana … (7. avgusta 2024).

Dolgoletni dopisnik in dobrodušen šaljivec Mladine, Dela, Dnevnika. Ekspert, ki je obredel pol sveta. Peripatetik. Videl revolucije, prevrate, vojne. Njegova metoda je, da vidi in vpraša. Človek z meje s stereo pogledom na svet.

Amerika

Marko Crnkovič: Ostaniva še v Ameriki. Kaj se pa zdaj dogaja v Ameriki? Kao naivno sprašujem.

Ervin Hladnik Milharčič: Biden se je ravno odločil, da ne bo kandidiral. [Pogovarjala sva se the day after, op. MC] Sprejel je to, kar so mu dopovedovali z vseh strani, pa se ni mogel sprijazniti. Na drugi strani pa imamo tudi starega moža, ki pa je fenomen. Mislim, da ne moreš zanikati, da je Trump fenomenalen politik. Kaj se je v Ameriki zgodilo? Esencialno, če gremo mimo teh tabloidnih ugibanj, češ, kdo je večji tepec? To je ta trda linija neoliberalcev kot Richard Perle, Paul Wolfowitz, Donald Rumsfeld, Dick Cheney, Bruce Jackson — trgovec z orožjem in politični silak, ki je Slovence nagnal k podpisu vilenske izjave. Skratka, ta druščina okrog Busha. Leta 2003, ko so pripravljali napad na Irak, sem bil dopisnik v ZDA in sem precej sedel v Pentagonu in govoril z generali, poklovniki, politiki. Spraševal sem jih, kakšen je njihov načrt. Kaj hočejo doseči na Bližnjem Vzhodu. In so mi razložili. Idejo je oblikoval Richard Perle. Zelo preprosto: če udarimo na Irak, jih bomo spravili v stanje šoka. Odstranimo glavo, razdrimo aparat … — nekaj bo že nastalo. Važno je, da sesujemo avtoritarno državo in sistem, potem pa bomo že videli, kaj bo. Tak je bil načrt.

MC: Daljnovidno in premišljeno to ni.

EHM: Povedal sem ti tako, kot so povedali meni. Zato so odslovili člane stranke Ba’ath iz vseh struktur. Irak kot državni sistem so ukinili. In čakali, da vidijo, kaj bo. Dobili so Islamsko državo. Super. Isto so pozneje naredili v Libiji, v Siriji, v Jemnu. Sesuješ politično ureditev in čakaš, da iz tega nastane nekaj novega.

MC: Lahko bi se že kaj naučili.

EHM: Če je v zgodovini človeštva kaj jasno, je jasno to, da se iz lastnih neumnosti ta fantastična naprava ne nauči nič. In mislim, da se isto dogaja zdaj v Ameriki. Trumpova strategija je po mojem adornovska. Adornu so nekoč rekli, da s svojo kritično teorijo ne more narediti nič konstruktivnega. On pa je rekel, da če je med tabo in svetlobo zid, potem je konstruktivno dejanje, da porušiš zid. Republikanci so udarili v jedro političnega sistema. Nezadovoljni so s sistemom. Trump je tu fantastičen subjekt, ki ne priznava nobenega pravila razen tistega, ki mu omogoči, da zmaga. On hoče zmagati. Pa če igra poker ali če gradi nebotičnike. Drugo ga ne zanima. In ta pot, ki ga pelje do zmage, rahlja vse družbene mehanizme. Ljudje, ki ga volijo, se hočejo znebiti levičarske nesnage. Tega, kar pač v Ameriki razumejo kot ekstremno levičarstvo. Od čisto človeških stvari kot pravice do abortusa pa vprašanja kože, spola in vsega ostalega.

MC: Ampak spet je tu ta nepredvidljivostni faktor.

EHM: Desnica je spretnejša od levice. Na podlagi tega, kar dela levo stran simpatično — to samospraševanje, negotovost, iskanje konsenza, vse to, pa do najbolj norih idej, kako bi družba morala zgledati —, je težko izoblikovati premočrtno idejo, kam naj svet gre. Desnica ima bistveno lažje delo. Dilema med problemi, ki nas lahko skrbijo — recimo podnebne spremembe —, in lepim zvokom motorja s šestimi cilindri in tremi litri prostornine ni težka dilema. Odločil se boš za motor s šestimi cilindri. To pa zato, ker so osemvaljni motorji v osebnih avtomobilih prepovedani že iz časov liberalnih ameriških vlad. S podnebnimi spremembami pa se naj ukvarja nekdo drug. Kakorkoli že, spraševati se, kaj bo, ne sodi v moj delokrog. Prihodnosti ne ekstrapoliram.

Trump ali Hillary

MC: Zakaj ne?

EHM: Ker vem, na podlagi česa lahko sklepam. To so lahko samo filtrirane informacije. Atlantski ocean je močan filter. Kar pride čez skozi medije, pa je še bolj varljiva podoba. Ti povem osebno izkušnjo. Ko je Trump prvič kandidiral, sem si rekel: ups, to grem pogledat. Moja metoda je, da grem pogledat. Ne da se mi od daleč študirati. Republikansko konvencijo sem zamudil, šel pa sem na demokratsko. Tam je bila Hillary Clinton in vsi. Tudi [dopisnik STA] Robi Poredoš in [dopisnik RTV] Edvard Žitnik. Poleti 2016 v Filadelfiji. In ko smo se vračali v New York, me Robi vpraša, kaj mislim. Trump bo zmagal, sem rekel. Oba z Edvardom sta se od srca nasmejala. In na podlagi česa sem to sklepal? Demokrati bojo glasovali za Hillary s stisnjenimi zobmi, ker je v resnici ne marajo. Bojo pa vseeno glasovali zanjo. Z nelagodjem. Trumpovi volilci pa glasujejo za Trumpa z navdušenjem. Zato sem bil prepričan, da bo zmagal. In sem to tudi napisal, ko sem se vrnil v Slovenijo. Črno na belem. Robi me je potem opozoril, da nisem več v Ameriki in da moram paziti, kaj pišem. Da Trump ne more zmagati.

MC: Najbrž je hotel reči, da ne sme zmagati.

EHM: In tako sem potem veselo bral to, kar človek pač bere: New Yorker, New York Times, Washington Post in druge liberalne medije kot Boston Globe, Chicago Tribune je takrat še izhajala, Atlantic Monthly … Vsi so se ukvarjali s Trumpom. Se spomniš, ko je George Bush rekel, da ne bo glasoval za Trumpa? Cela vrsta Američanov je rekla, da bojo glasovali za Hillary, čeprav je ne marajo. Tudi David Remnick [od leta 1998 glavni urednik New Yorkerja, op. MC] je napisal, da Trump ne more zmagati. Pa je v našem poslu Remnick zelo resen človek, bil je odličen dopisnik [Washington Posta] iz Moskve. Napisal je knjigo o Rusiji [Lenin’s Tomb: The Last Days of the Soviet Empire], ki mi je bila zelo všeč, pa tudi spodoben analitik Amerike je. V Trumpovo zmago sem začel dvomiti šele, ko je Bruce Springsteen rekel, da bo zmagala Hillary. Do drugih sem lahko skeptičen, do njega pa ne morem biti. Če to reče Bruce Springsteen, mu verjamem. Pri vsej tej muziki, ki jo je posnel in ob kateri sem prepotoval na tisoče kilometrov, mu seveda verjamem. Potem pa so me povabili na Televizijo, da bi nekaj komentiral, in sem s težkim srcem rekel, da bo zmagala Hillary. Da sem si premislil, da je bila napaka. Premislil pa sem si na podlagi neskončnega niza časopisnih člankov, kolumen, komentarjev, televizijskih reportaž itd.

MC: Skratka, prepričali so te.

EHM: Pazi! Želja, da Trump ne bi zmagal, je bila v tistem delu sveta, kjer se počutim domače, premočna. Tako močna, da je spregledala resničnost. Zato ti ne bom zdaj rekel, da bo zmagal Trump ali kdorkoli, ki si ga bodo Demokrati izmislili. Lahko ti pa rečem, da se mi zdi, da pa tokrat res bo. Tako se mi zdi na podlagi filtriranih informacij, ki so v Trumpovem primeru že enkrat zgrešile. To sem videl že na Izraelu, ko je Netanjahu zmagal leta 1996. Takrat sem pisal, da bo zmagal, ker da mu gre zelo dobro. Takrat sem prvič resno delal v Izraelu med Netanjahujevo in Peresovo predvolilno kampanjo. Po Izraelu sva se potikala z danes pokojnim Economistovim dopisnikom Grahamom Usherjem in si delala zapiske. In me je vprašal, kdo bo zmagal. Vsi pravijo, da Peres, sem rekel. Ne, je rekel, Netanjahu bo zmagal. Če pogledaš najine zapiske, nama je več ljudi reklo, da bo volilo Netanjahuja. Je pa res, da je cel svet pričakoval, da bo zmagal Šimon Peres. Izraelci pa ne. Netanjahu je govoril, da se ne bo umaknil z Zahodnega brega, da ne bo dal Gaze, da Palestinci niso narod in da ne rabijo države. Tudi Netanjahu ni mogel zmagati, pa je vendarle zmagal. Če slediš toku svetovnega javnega mnenja, ne moreš z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo zgodilo. Ker lahko pride do presenečenja. In potem rečeš: oh, raziskave javnega mnenja so se zmotile.