Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 28. septembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Dejan Steinbuch. Nekoč so ga imeli za desničarja, zdaj pa ga imajo za Žida. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo zadnji del ponatisa. Preberite tudi prvi [Obrazi 45./1.] Steinbucha so nekoč imeli za desničarja, danes pa za Žida (2. 10. 2024) in drugi del [Obrazi 45./2.]: Najboljša leta Steinbuchovega in mojega življenja (4. 10. 2024).

Najini karierni poti se nista križali, sta pa nekaj časa tekli tangencialno. Od Slivnikovega vajenca na Magu in Ampaku mimo Demokracije pa do Žurnala in svetovalca uprave Styrie. In zdaj Portal Plus. V bistvu en tak dobro etabliran samohodec.

Janša, Janković, Jadranka

Steinbuchov odnos z Janšo je bil vedno kompleksen. Že od urednikovanja na Demokraciji, kakor hitro so začeli kritizirati SDS. Na Žurnalu pa se je tudi hitro zataknilo. Že pol leta pred volitvami 2004 — ko je Žurnal začel komajda izhajati — je SDS hotela naročiti celostranski oglas na tretji strani. Pristopno izjavo. Steinbuch se je uprl. Zadeva je šla do predsednika uprave v Gradec. Pirker se je nazadnje odločil, da bi bil takšen oglas — in še tako kmalu po začetku izhajanja — preveč riskanten v politično nedefiniranem mediju. In da naj tržniki pošljejo ponudbo vsem političnim strankam, da ne bo samo ena izstopala.

Nazadnje ni bilo nobenega oglasa. Ne od SDS ne od katerekoli druge stranke. Steinbuch ni hotel kontaminirati časopisa s strankarskim oglasom. Pred naslednjimi volitvami pa so bili politični oglasi, ampak bolj leve stranke.

Žurnalu je leta 2006 zelo pomagal Janković, ki je kupil skoraj ves oglasni prostor, ki je bil na razpolago. Seveda pa je to užalilo ljubljansko desnico, češ, zakaj favorizirajo Jankovića. Niso si dali dopovedati, da je tako pač trg deluje in da je Janković investiral v oglaševanje in zato tudi zmagal. Kakorkoli, za dobre odnose z Janšo je bila bolj zaslužna Jadranka Rebernik, ki je bila Steinbuchova namestnica.

Saj res, Jadranka! Kaj pa je zdaj z njo?

Hja, še vedno je zaposlena na RTV, ampak se je potegnila nazaj. Kolikor se je Steinbuch spominja, je bila politično neopredeljena — domneva pa, da so jo razmere na RTV prisilile, da se je jasno deklarirala. Dejan se na njenem mestu, ampak o Jadranki ne bi rad sodil. Na nek način jo razume. O televiziji ve več kot večina urednikov!

Vpetost medijev v politiko

Pa še to: leta 2022 je Steinbuchu ta desna RTV garnitura ponujala vodenje MMC. Ponudbo je prijazno zavrnil. Ne bi mu padlo na pamet, da bi lezel v takšno leglo, kot je nacionalka. Že po človeški plati ne, da politike in aktivizma niti ne omenja. Poleg tega se drži pravila, da nima smisla riniti v delovno okolje, kjer je vsaj polovica zaposlenih že a priori proti tebi. V takem toksičnem okolju ne moreš dobro delati. Lahko pa dobiš raka.

Steinbuch pravi, da je enkrat ali dvakrat organiziral sestanek med Klausom in Janšo. Prvič, ko je bil še premier, potem pa še, ko ni bil več (torej pred in po 2008). Odnosi so bili še kolikor-toliko korektni, ampak ne dolgo. Stvari so se zapletle. K temu je veliko pripomogel tedanji Twitter. Verjetno se je nekajkrat spotaknil ob njegove tvite. (Namreč Steinbuch ob Janševe, seveda.) Med mediji in politiki tako ali tako ne more biti miru.

Sicer pa se slovenski mediji po njegovem absolutno preveč ukvarjajo s politiko. Ne da preveč poročajo in komentirajo, ampak v tem smislu, da so preveč vpeti v politiko. Postali so del politike. Ravno nacionalka je primer, kaj se zgodi, ko se novinarji politično opredeljujejo do te mere, da postanejo aktivisti. Velja za obe strani, seveda, pri čemer so levi uspešnejši, saj imajo za seboj močnejšo armado.

Na dolgi rok je politizacija medijev katastrofa, ki uničuje še tisto, kar je v novinarstvu ostalo profesionalnega in vsaj približno neopredeljenega, nevtralnega. Čedalje težje je delati v okolju, ko že vnaprej veš, kaj bo nekdo napisal ali objavil. V tem pogledu je sam zadovoljen, da ohranja kondicijo in da ga sovražijo tako desni kot levi. Za politiko je največja zmaga, če si tudi v demokraciji podredi medije. Putin je to dosegel z umori, nasiljem in ustrahovanjem.

Kaj se dogaja na desnici

Kaj se bo zgodilo na volitvah čez dve leti? Pojma nimava!

Očitno bodo res v rednem roku. V Sloveniji je težje napovedati volitve kot v kateri drugi državi, ker pri nas ni ekstremnih strank, ki bi lahko podrle politična razmerja. Nismo Francija, nismo Nemčija, nismo Avstrija, niti Italija. Pri nas se spopadata samo še dve stari, tradicionalni stranki. To sta SDS in SD. Preostale tri parlamentarne stranke so nastale pozneje. Naš fenomen so stranke, ki nastanejo čez noč. Novi obrazi, med katerimi pa nobeden ni popolnoma nov.

Ampak zakaj se nov obraz vedno pojavi na levi?

Zato, ker so slovenski volilci nepismeni. Zeleni. Naivni. To je tako kot v razmerju, v katerem eden od partnerjev trpi za neko zasvojenostjo. Drugi partner pa mu reče, dobro, dam ti še eno možnost. In potem človek ponovi isto napako. Tako je v politiki. Nova stranka razočara, ker ni druge možnosti, kot da razočara. Nove stranke so na hitro sestavljene, so konglomerat različnih interesov, nimajo strukture. Po določenem času se razletijo. Na naslednjih volitvah od njih komaj kaj ostane. Ampak že se spet pojavi nekaj novega.

Vztrajam: zakaj na levici?

Zato, ker na desni ni prostora za te eksperimente. Tam ena sama stranka dominira že petintrideset let. Tak nov obraz na desnici bi lahko bil Peter Gregorčič, ki je v okviru SLS nekakšna krščanskodemokratsko ljudska desnica, obenem pa tudi liberalno konservativna. Janša je bolj klasična desnica, čeprav brez verskih nastavkov. Res je, verski fanatik ravno ni. Če ne bi potegnil ven te domobranske zgodbe o svojem očetu, tega morda niti ne bi vedeli. V bistvu se je definiral kot desničar s svojim odnosom do komunizma ter do medvojne in polpretekle zgodovine.

Ampak tako imenovani ponosni nasledniki, globoka država, to so resda desničarske fore. Obenem pa je popolnoma nemogoče, da bi neka tako ekstremna in antimigrantska stranka pri nas dobila toliko glasov kot v Nemčiji recimo AfD.

37 let, 72 let

Hja, ne bova pleskala vraga na zid, ampak zakaj se tega ne spomni nihče na desnici? To bi bila idealna rešitev za novi obraz tudi pri njih. Saj ni tako težko biti bolj radikalen od SDS?

Že mogoče, ampak je vprašanje, koliko glasov bi to prineslo. Saj so poskušali. Recimo Resnica. Anticepilci nisi zanemarljivo majhna grupacija. Tudi s proruskimi stališči so poskušali. Če gledaš volilce kot amorfno gmoto, Slovencev ne zanima zelo, kaj se dogaja po svetu. Zato se tudi Svobodnjakom ni splačalo sforsirati priznanja Palestine, ker jim pri ratingih to prav nič ne pomaga. Ne navzgor ne navzdol. Tudi Levici ne. Na evropskih volitvah jim to zagotovo ni pomagalo, ker so bili očitno neuspešni, na naslednjih volitvah pa bodo sploh imeli probleme, ko bo treba priti v parlament. Zdaj so vladna stranka in so ugotovili, kaj pomeni biti vladna stranka. Kakšna slast je oblast. Stranka Levica je zdaj buržoazna stranka. Nova buržoazija. Največji problem pa bo imelo Gibanje Svoboda.

In kaj naj potem pričakujemo? Tako premočno pa najbrž tudi SDS ne more zmagati, kot je na zadnjih volitvah zmagala Svoboda. Ker več kot 30 odstotkov že ne morejo dobiti. Kar tudi zanje ni malo. Res pa je, da so ambicioznejši. Če jim uspe eksperiment z Logarjem in če on vendarle ustanovi neko desnosredinsko liberalno stranko po vzoru Virantove Državljanske liste, bi lahko dosegel tudi kakih deset in več procentov. Seveda pa so to pobožne želje. Ker najbrž ne bo nič iz tega. Logarjevo taktiziranje — če je to sploh taktiziranje — ne deluje perspektivno. Če bo hotel kaj doseči, bo moral iz stranke. Pri čemer je treba vedeti, da je Logar ziheraš. Stranke seveda ne more prevzeti. Če bo SDS zmagala na prihodnjih volitvah, bo to verjetno Janšev zadnji premierski mandat. Leta 2030 bo na čelu stranke 37 let. Star pa bo 72 let. Ravno prav.