Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. oktobra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Blaž Podobnik: O smislu vesolja in kozmični liturgiji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo zadnji del ponatisa. Preberite tudi prvi in drugi del ponatisa pod naslovoma [Obrazi 46./1.]: Teološki disput z Blažem Pascalom, pardon: Podobnikom (29. oktobra 2024) in [Obrazi 46./2.]: Blažu Podobniku so zanimivi inteligentni levičarji (31. oktobra 2024).

Mladi raziskovalec na mariborski univerzi Alma Mater Europaea. Sociolog kulture, glasbeni pedagog, glasbenik, bloger, ex-kolumnist. In vernik. Katolik. Gre mu za Boga in za kozmično liturgijo. Dialog dveh peripatetikov iz različnih balončkov.

Brezdanja samost

Marko Crnkovič: Na teologijo se ne spoznam. Me pa zanima, kako človek pride k Bogu. Da postane veren, če se banalno izrazim? Je to domača vzgoja? Širše okolje? Inkulturacija? Ali kaj? Ker če sklepam po tebi in meni: ti si odrasel v pobožnem okolju, jaz pa v diametralno nasprotnem.

Blaž Podobnik: Temu moraš najprej biti izpostavljen. S tem soočen. Jaz to razumem kot skrivnost. Najhujši ateizem čutim kot brezdanjo samost.

MC: Misliš ateizem kot občutje, da nič nima pravega smisla in da je vse brez veze? Ker nad nami ni nobene metafizike?

BP: Ja, v nekem smislu tako. Brez smisla. Ves ta obup. To se mi zdi ključno.

MC: Ampak ko se inkulturiraš v vero, si še otrok. Takrat to sprejmeš, kot se otrok z lahkoto nauči novega, tujega jezika. Kaj pa potem, ko začneš razmišljati s svojo glavo?

BP: Saj ravno to. Neizogibno si vpet v kulturo. Človek je inherentno kulturno bitje. Bil si tako in tako vzgojen. Srečal si se z nekimi pomeni in si del neke zgodovinske situacije. Ven se ne da.

MC: Kako da ne?

BP: Ne moreš zanikati vzgoje. Ne da se ven iz …

MC: Zamenjaš kulturo. Zamenjaš identiteto.

BP: Ena od bistev krščanstva je zame tudi prizemljenost v konkretnost. Tudi v konkretno kulturo. Ampak to so že zelo kompleksne teme …

MC: Domnevam, da sva dovolj pametna tudi za kompleksne teme.

BP: Okej. Gre za to, da ne moreš iz kulture, v kateri si rojen in te obdaja. Naš položaj je usoden. Vse je konkretno. Ne moreš ubežati svoji zgodovinskosti, svojemu času in prostoru. In zdi se mi, da bi modernost točno to zelo rada naredila.

MC: Času in prostoru res ne moreš ubežati. Lahko pa ubežiš drugim identitetnim definicijam. Celo biološkim. Recimo spolu, spolni identiteti. To si lahko izbereš po lastni volji in občutku. Vsaj po novem.

BP: A da res? No, pri tem očitno delaš silo nečemu. Ampak če se vrnem k veri. S tem dobiš partikularnost, zgodovinsko konkretnost, tudi geografsko. Nazaret, dva tisoč let nazaj. To je bistvo vesolja.

MC: Čakaj malo, ta je pa za lase privlečena!

BP: Ne, to je teološko! V zgodovini, v času, v prostoru, konkretno v Nazaretu, se je zgodilo nekaj kozmičnega. Jezus se je tam razodel. Učlovečil. To implicira, da se lahko v času in v konkretnosti življenjske situacije dogaja nekaj radikalno usodnega. Konkretnost ima ta potencial. Da se zgodi nekaj kozmičnega, božjega, usodnega.

Kozmična liturgija

MC: Ti si pa precej panteistično nastrojen, ne samo katoliško.

BP: Kaj je s tem narobe?

MC: Nič, samo opažam. Veliko govoriš o kozmičnem. Je to del teologije?

BP: Ja. Da je kozmična liturgija smoter vesolja in vsega, je uveljavljen teološki pojem. Panteizem je sicer krivoverstvo. Enačenje Boga in stvarnosti je krivoverstvo.

MC: Tudi v tem smislu, da je Bog v vsaki bilki trave?

BP: Čeprav je res, da se Bog pokaže tudi v vsaki bilki trave. Med Bogom in vsem je razdalja in bližina.

MC: Božja bitja so samo živa bitja? Mislim, ljudje in živali? Rastline pa ne?

BP: Ne, ne, tudi rastline. Vse stvarstvo.

MC: Katolicizem je torej antispecističen?

BP: S tem, da človeku priznava poseben status bitja, ki mu je dana svoboda. Gorazd Kocijančič recimo poudarja, da je vegetarijanstvo v bistvu v skladu s Kristusovim etosom sočutja. V tem smislu je zanimivo, da so tradicionalne, eksplicitno katoliške skupnosti v opoziciji do veganskega aktivizma. Sprejemajo ta mit mesa in šunke in se ne angažirajo niti proti industrijski produkciji.

MC: Vrniva se h katolištvu. Ravno sem naročil Krščanski ateizem od Slavoja Žižka. Kolikor sem bral o tej knjigi, imam občutek, kot da mi je ukradel misel iz neke kolumne, v kateri sem pisal, da se kot ateist čutim krščanskega ateista. Prvič, pripadam zahodnoevropski civilizaciji, ki je krščanska. Pa če je še tako laična. Drugič, odrasel sem v tej civilizaciji, ne v mohamedanski, judovski, budistični, konfucianizmu. Če sem brezbožec, sem brez krščanskega boga, ne brez katerega drugega. Žižek pravi: “To become a true dialectical materialist, one should go through the Christian experience.” In še: “Ključno za ves ta koncept ‘izkušnje’ pa ni neke vrste duhovno razodetje, ampak bolj logika materialističnega razmišljanja.”

BP: Šele ko postuliraš absolutnega Boga, ga lahko ukineš oz. zavrneš. Pri tem se znajdeš v prazni eksistenci. Z vso praznostjo in nabitostjo tega pojma.

MC: Ukiniti Boga? Hmm, pri tem bi se še najhujši ateisti zapletli …

BP: Dobro, no. Ugotoviti, da ga ni. Ja, krščanski ateizem. Ti razmisleki se mi zdijo sveži poskusi zanikanja. Izumimo še eno plast nečesa, potem pa bomo še to zanikali. Zrela krščanska drža mora biti sposobna vsaj take jutranje zarje — kot pravi Nietzsche —, vsaj take svežine in praznosti, kot jo je Nietzsche oznanjal ali kot jo oznanja Žižek s svojim radikalnim materializmom. Tega, kar je mogoče pomisliti in občutiti, se ne bi smeli bati zanikati.

Shake it off

Z Blažem sva se preveč zadebatirala, da bi se ustavila že v Gostilni Rožnik. Kot je razvidno iz pogovora, sva nadaljevala pot kar mimo in čez. Predlagal sem, da greva na Koseški bajer Leverkusen — kot sam rečem destinaciji — na kavo h Kačjemu pastirju, kjer strežejo okusne zvitke s pehtranom. To je nek njihov približek švedskim cimetovim polžkom (“kanelbullar”, sam pečem odlične). A je bilo še zaprto. Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva naredila krog okrog ribnika in šla nazaj na kavo in čaj v Kavarno Lokus.

A nisva tam sedela — in snemala pogovor naprej — še niti deset minut, ko se nama tam prikaže kdo? Miha Šalehar himself! Kakšno naključje, da ga je hudič ravno takrat prinesel mimo! Prijazno smo se pozdravili in malo pokramljali, nakar je šel naprej.

Z Blažem se je veselje pogovarjati. Kot človeka iz različnih mehurčkov nekaterih polemičnih tem nisva načenjala. Recimo Aleksandra Dugina, čigar fan je, ali Boštjana M. Turka, s katerim se za razliko od mene čisto v redu razume. Jaz sem velik demokrat, a samo do te mere, da sem bil pred petimi leti pripravljen ponatisniti Blaževo hvalnico Žigi Turku. (Celo primeren naslov sem si jaz izmislil: Zakaj me dr. Žiga Turk vedno znova navduši.) Sva se pa strinjala — ko so v Lokusu težili s Shake It Off od Taylor Swift na radiu —, da je to dokaj dolgočasna glasba.