Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 4. januarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Brezalkoholna pijanska debata z Miho Šaleharjem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 48.] Brezalkoholna pijanska debata z Miho Šaleharjem (1.) (7. januarja 2025).

Miha Šalehar, radijski voditelj in podkaster. Humorist in duhovitež. Kolumnist. Talent za opisovanje družbenih bizarnosti. Vrhunski stilist, mojster evfemizmov. “Kvalitetno odžejan” bivši piroman, ki je našel svoj notranji pir.

Gorskokolesarska epizoda

MC: Torej to [alkoholiziranje] ni bilo nevarno? Zdravstveno nevarno? Imel si pač poln kufer tega?

MŠ: V bistvu je postalo tudi fiziološko nevarno, ker sem si poleg vseh teh obveznosti, ki sem jih imel v okviru svojega medijskega udejstvovanja, nakopal še idejo, da bom postal poslovnež.

MC: Misliš svojo gorskokolesarsko epizodo v Robidišču?

MŠ: Tako. Začel sem gradit svoj gorskokolesarski turistični imperij. Tam sem preživljal cela poletja, pretežno seveda brez družine. Romantična ideja je bila, da bomo tam skupaj, vendar smo ob prvem trku z realnostjo ugotovili, da družina in turizem 24/7 ne gresta skupaj. Seveda pa sem se ga tudi tam znal vsak dan malo odžejat. V bistvu sem hvaležen usodi, da me je ta epizoda prignala do točke, ko sem sklenil, da tako ne bo šlo več.

MC: Ampak tam verjetno nisi imel take pivske družbe kot v Ljubljani?

MŠ: Pivske družbe je bilo še več. Moraš vedet, da sem kot gorski kolesar gostil same gorske kolesarje. To so ljudje, ki so cel dan na kolesu, zvečer pa hočejo spit kakšno pivo. Bili so navdušeni nad dejstvom, da sem njihov gostitelj prav jaz in da sem tudi sam gorski kolesar. Hoteli so poslušat moje pivske zgodbe, ki sem jih vsak večer ponavaljal kot papagaj. V bistvu sem bil en tak žalostni klovn. Cela poletja.

MC: Kako dolgo pa je to trajalo?

MŠ: Saj v bistvu še traja. Gorskokolesarska zgodba se je sicer pred dvema letoma izpela, z ženo pa zdaj prodajava še posest. In upam, da jo tudi bova. Da ne bova nasedla z namestitvenim objektom. Trajalo pa je sicer štiri ali pet let.

MC: Brez biciklov pa to ne bi šlo?

MŠ: Bi, ampak me ne zanima. Saj sem oddajal sobe gostom tudi v tej fazi, ko ni bilo več kolesarjenja. Ampak to me ne veseli. Veselilo me je graditi kolesarsko infrastrukturo. To je bil moj drive. Brez tega pa ne vidim nobenega smisla.

Samo metafora

MC: Pišeš, da s konstantnim pijančevanjem “postaneš serijski samomorilec z vse redkejšimi odmori med samomori”; “družbeno sprejet in podprt s kulturo, marketingom in tradicijo”. To me je zbodlo. Saj to je samo metafora, ne?

MŠ: Metafora, ja. Samomorilec v tem smislu, da s pitjem ubijaš svojo bit.

MC: To zveni precej filozofsko. Dajva to poenostavit: zakaj smo radi pijani? Ti praviš, da zato, da “lažje shajamo z očitnim”. Saj ne rečem: alkohol je pozaba, eskapizem, antidepresiv, dezinhibitor. V bistvu psihotropna droga, tako kot tiste prepovedane zadeve.

MŠ: Ja, ampak znotraj našega življenjskega sloga ima določen namen. Alkohol se nam bolj prilega. Vsaj jaz sem skozi lastno izkušnjo doživel alkohol kot nekaj, kar mi je pomagalo vzdrževat status quo, ne da bi moral pri tem spremenit tisto očitno, kar mi je težilo.

MC: Da te je pitje uspavalo? Da ti je vzbujalo občutek, da je vse okej?

MŠ: Iluzijo, da je vse okej. Zavetje ugodja, kamor sem se po siceršnji medijski tlaki zatekel. Ni mi bilo treba spremenit odnosa do samega sebe in do svojega dela. Lahko sem ga žgal še naprej in tako sem ga potem žgal naprej še z alkoholom.

MC: Ampak če odštejemo to, da si bil trikrat na teden pijan, si bil nezadovoljen? S samim sabo? S svojo kariero?

MŠ: Poenostavljeno bi rekel takole: na neki točki svojega življenja sem se oprijel alkohola, namesto da bi odrasel in prevzel odgovornost. Do svojih dejanj, do nerazčiščenih otroških travm. Omamo sem dojel kot protiutež bolečini, ki sem jo čutil. Nikoli se nisem zazrl vase in se vprašal, zakaj počnem to, kar počnem. Na kakšen način me to bogati. Ali s tem dajem svetu kaj dobrega. To sem počel zato, ker sem bil postavljen v situacijo, ki me je naključno vodila skozi življenje, zraven pa sem imel alkohol kot pribežališče. Kot osmislitev tega, kar sem počel. Življenje sem delil na tlako brez alkohola in na trenutke, vredne življenja, ki pa so bili seveda vezani na alkohol. Tako da je bila ta moja zlitost z alkoholom vsebinska.

MC: Tega ne razumem. Tudi jaz pijem že celo življenje — resda manj kot ti, očitno —, pa tudi ne ravno od štirinajstega leta. Predvsem pa se nikoli nisem spraševal, zakaj sploh pijem, če že pijem. To je bilo itak samo na vsake kvatre. No, v mlajših letih najbrž malo več. Imel pa sem v sebi protestantsko etiko, da tako rečem, ker je bilo vedno treba nekaj delat. Izpolnit službeno obveznost ali osebno dolžnost. Če pa se je že ponuajala priložnost, ki se ni križala z dolžnostmi in obveznostmi, potem pa sem si privoščil. Ker se je včasih treba pač poveselit in podružit z ljudmi, ne?

MŠ: Ja, ampak ti alkohol očitno uporabljaš, jaz pa sem ga zlorabljal. Tiste dni, ko nisem pil, sem že razmišljal, kako bo lepo, ko se ga bom lahko spet napil.

MC: V čem je razlika med uporabo in zlorabo? Saj se tudi jaz kdaj veselim situacij, na katerih bo prisoten alkohol. Pa čeprav bo postranska zadeva. Vse je pač stvar samokontrole.

MŠ: To ni bila stvar, ki bi občasno prihajala v moje življenje. Če že v torek razmišljaš, kakšno situacijo boš ustvaril, da boš v petek lahko pil — ker bo zaradi slabe vremenske napovedi recimo odpadel nek piknik —, potem je najbrž res nekaj narobe s tabo.

MC: Zakaj?

MŠ: Zato, ker mi je bilo včasih bolj pomembno to, da pijem, kot pa to, s kom pijem in zakaj pijem. Lahko razumem, da se veseliš, če se dobiš z ekipo in odprete tri čudovite buteljke in imate čudovit razgovor. To je legit. Jaz pa sem rekel: fak, piknik odpade, ker bo dež, ekipe ne bo. Zdaj moram sam organizirat situacijo, da bom lahko realiziral to svoje nujno potrebno pijančevanje. In sem šel pit s komerkoli.

MC: Torej nisi bil samo socialni drinker?

MŠ: To sem ves čas fejkal. Nastopal sem s to masko. Nikoli nisem pil sam. Ampak stvar je prišla do ekstrema, da sem se nazadnje ob nedeljah zvečer včasih znašel v našem tenis baru, ko res ni bilo potrebe, da bi človek v beznici spil tri pire z nekimi čudnimi liki, s katerimi normalno ne bi spregovoril niti treh stavkov. To je zloraba alkohola. Šel sem k doktorju Perku. Andreju Perku. On je Rugljev naslednik. Ko sem imel predstavitev knjige, sem ga hotel povabit na predstavitev knjige. Bil je za, ampak najprej me je povabil na razgovor. In se peljem k njemu v Kamnik in razmišljam, da ga bom vprašal, ali sem alkoholik ali nisem.

MC: Hočeš reči, ali si bil alkoholik ali nisi bil?

MŠ: To je itak nedovršno. In se peljem in upam, da mi bo rekel, da nisem pijanc. Ampak je seveda rekel, da valjda da sem.

MC: Še vedno?

MŠ: Še vedno.

MC: Čeprav si nehal?

MŠ: V te detajle nisva šla. Jaz sam se nimam več za pijanca, ampak odvisnosti več ni.

MC: Pa še spiješ kdaj pivo?

MŠ: Ne.