Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 1. februarja 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Povečava: Majde Širca hvala bogu ne zanima več medijska zakonodaja. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 49./1.] Majde Širca hvala bogu ne zanima več medijska zakonodaja (5. 2. 2025).

Tukaj so ključne besede: televizijka, dokumentaristka, film. Kras in Vojteh. LDS in Zares. Poslanka, državna sekretarka in ministrica za kulturo. Pa še marsikaj osebnega. Dobri, stari časi.

Kdo ni kdo

Če že omenjam Razglede, imeli smo posrečeno rubriko z nadnaslovom Kdo ni kdo. Šlo je za to, da nekdo, ki ni bil na neki funkciji, v tekstu razloži, kako bi pa on/ona to urejal(a), če bi dejansko bil(a). Tako je enkrat v njej Majda napisala prispevek na temo “Če bi jaz bila ministrica za kulturo”.

To je bilo v številki, ki je izšla 5. februarja 1997 — torej kake tri tedne pred tem, ko je Drnovšek sestavil svojo tretjo vlado in za ministra za kulturo imenoval Jožefa Školča (ki si je za državno sekretarko potem izbral prav Majdo). Iz teh časovnih (ne)koincidenc je mogoče sklepati, da je to bil moj transparentno nerodni način lobiranja za Majdo Širca. Iz priloženega gradiva je razvidno, da je njeno ime bilo “v igri” ali vsaj “na trgu”, kot se je sama izrazila v tej rubriki:

“Obenem [pa] so se mi pojavili pomisleki, da je ministrovanje v bistvu ministriranje — da je minister tisti, ki asistira glavnim duhovnikom: od finančnega ministra naprej in nazaj.”

No, leta 1997 ni šla skozi, je pa postala ministrica enajst let pozneje (2008) v Pahorjevi vladi. Po pričevanju Mitje Rotovnika (SD) — ki je tudi bil eden od tistih, ki so bili vedno “v igri” in “na trgu” za ministra za kulturo —, je bil mandatar dogovorjen že z njim, vendar je manjši koalicijski partner (v nadaljevanju omenjeni Golobič) tik pred zdajci postavil pogoj, da mora ministrica postati Majda. Seveda pa tudi nihče ni imel nič proti ženskim kvotam. Navsezadnje so bile v skoraj petintridesetih letih do današnjega dne med osemnajstimi različnimi osebami — in dvema ponavljalcema —, ki so v petnajstih različnih vladah opravljale funkcijo ministra za kulturo, samo štiri ženskega spola.

Sam sicer pripominjam, da med dotičnimi osebami že vidim razlike — če se potrudim, tudi zelo velike —, vendar spol pri tem ni bistven kriterij.

In saj res, za božjo voljo! Zdaj sem se spomnil na primitivni izpad Pavla Ruparja (SDS) leta 2005 v parlamentu. Majdi oz. obema Majdama — Širci in Potrati — na ljubo pa tega teksta ne bom onesnaževal s podrobnostmi.

O teh dobrih, starih strankah še to: Majda ne najde dovolj pohvalnih besed za svojega nekdanjega strankarskega sopotnika v LDS in v Zaresu — Gregorja Golobiča. Tudi tokrat, ko pogovor nanese na različne grdobije v medijih, se kar politično razneži, ko ga omenja. Eklatanten primer medijskega umora je bil po njenem namreč ravno atentat na Golobiča s tisto famozno Ultro. (Pa po mojem tudi.) Imel je vse, mi razlaga, kar bi politik moral imeti: hrbtenico, resnicoljubnost, ne za vsako ceno všečna stališča, sposobnost analiziranja družbe in videnja prihodnosti, pa seveda politično kinderštube od Drnovška. Mediji ga niso marali, ker je bil ciničen. Pa še filozof za nameček.

Golobiča sem že hotel imeti za gosta v tej rubriki, a me je prijazno zavrnil, češ, da do nadaljnjega ne bi rad nastopal v medijih, vsaj ne na tak način. Ko to Majdi potožim, mi zasuflira, naj nikar ne obupam, ker se bo že omehčal.

Zakaj Zares

In če sva že pri Golobiču: zakaj Zares?

Zamisel se je pojavila, ko se je LDS začela krhati. Notranja nesoglasja. Kohezivnost je z Drnovškom izginila. Pomanjkanje avtoritete. Stranka je bila predolgo na oblasti. Zaupanje vanjo je pešalo. (Tudi moje, skrušeno pripominjam. Mislim, da je bilo na volitvah leta 2004, ko sem imel iz nekakšne državljanske objestnosti LDS-ovcev poln kovček in sem kot volilec svingersko eksperimentiral. Če zdaj gledam nazaj, je bilo to lepodušništvo. Mislim, da je ravno Golobič rad v starih časih uporabljal ta izraz.)

Če pa Majda zdaj gleda nazaj, bi rekla, da je bila za mlado državo LDS zelo profesionalna stranka. To so bili ljudje, ki so upravljali državo brez večjih kiksov. Imeli so orodja, imeli so odgovornost. Stvari so bile narejene pravilno. Mogoče tudi po zaslugi tega, da se je bilo treba prilagajati evropskim pravilom. Politična profesionalnost.

In odkod ta degradacija? Ker ljudje na politiko vedno projicirajo težave družbe. V politiko ne grejo več ljudje, ki so dovolj pametni. Ker preveč izgubijo. Statusno ni baš ugledno biti politik. Politiki se bojijo nasprotovanj. Niso dovolj močni, da jih nasprotovanje ne povozi. Tudi če imajo prav. Selekcija. Politika nima več prestiža kot nekoč. To pomeni tudi drugačno življenje. Mediji iščejo slabe lastnosti.

V mailu, v katerem mi je na mojo prošnjo še nekaj stvari klarificirala, me je presenetila s trditvijo, da tudi ona raje piše kot govori. In s tem pojasnila, zakaj je bil najin pogovor tako raztrgan. Dva taka sva se našla. Skratka:

“Jaz raje pišem kot govorim. Ko govorim, rada zavozim k nepomembnim, obrobnim rečem. Ko sem danes hotela ponazoriti prizadevanja za strokovne in vzdržne rešitve — kar je pomenilo tudi vključevanje ljudi, ki so vedeli več, in skrb za ‘učenje’ mladih [sodelavcev] —, sem spregledala ključne razloge, zakaj je bila politika nekoč bolj kredibilna, operativna in z manj kiksi. Ja, bilo je manj dvomov in več zaupanja v institucije. Manj zmede, kdo ima prav in kdo ne. Več resnice in manj laži. Več kredibilnih kot luftarskih poti. Nekaj je pomenila tudi avtoriteta, utrjena na strokovnosti in védenju. Bilo je tudi bolj enostavno in … — hmm, pošteno.”

“Ampak jutri bomo najbrž rekli, da je bilo [včeraj] še kar znosno, a ne?”