Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. aprila 2025, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Ksenija Horvat: Pesimistično optimistična izpoved direktorice v javnem sektorju. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom Obrazi (51./1.): Izpoved direktorice v javnem sektorju Ksenije Horvat (29. aprila 2025).

Ksenija Horvat je prepoznaven televizijski obraz, ki pa se je preselil na drugo stran kamere — na vodilni položaj direktorice Televizije Slovenija. Kjer ni vse tako, kot je sama mislila. Kaj šele tako, kot se zdi nam.

Uradniki

Marko Crnkovič: Še enkrat: a prav razumem? Ljudje so …

Ksenija Horvat: Ljudje so uradniki. Tretiramo jih kot uradnike.

MC: Ali to pomeni, da ljudje ne ostajajo dlje v službi, da bi do konca opravili delo, če jim ne znese v osmih urah?

KH: Veš, kako to delamo? Štempljamo se, da se ve, da smo v hiši. Tudi iz varnostnih razlogov, če recimo izbruhne požar. Na začetku se tega niti nismo zavedali. Tudi sama sem mislila, da zakaj glede tega kompliciramo, ker saj smo se tudi na BBC štempljali. Ampak tam so bili urniki oddaj takšni — v Slovenski sekciji je to bilo slučajno možno —, da si prišel ob osmih zjutraj in si po osmih urah šel domov. Na TVS pa je drugače. Če delaš oddaje Mednarodna obzorja, Utrip, Zrcalo tedna in podobno, je veliko tudi stvar navdiha. Kolikokrat sem v soboto zvečer pisala Zrcalo tedna do dveh ponoči, ker sem se nekaj zakvačkala. Problem je nastal z vstopom v javni sektor. Če si del javnega sektorja, moraš spoštovati pravila, ki veljajo za vse enako. Tako za birokrate na ministrstvih kot za zaposlene na RTV, če delajo veliko, zahtevno produkcijo. Zdaj se pojavljajo omejitve celo med turnusi. Recimo pri Odmevih. Urednik Odmevov pride v službo ob osmih zjutraj in se udeleži sestanka, na katerem se dogovorijo, kaj bo zvečer v oddaji. Ampak ko gre ob enajstih zvečer domov, mora imeti enajst ur počitka, preden se lahko vrne na delo. Pravica do enajstih ur počitka je sindikalno izborjena pravica delavcev v javnem sektorju.

MC: Torej nihče ne sme delati kot urednik Odmevov dva dni zaporedoma?

KH: Seveda dela. Ampak lahko pridejo inšpektorji. Ki morda iščejo nekaj drugega in slučajno odkrijejo to. In potem dobimo opozorilo. Tako da lahko pride v službo šele ob desetih, enajstih. Kar rešujemo tako, da imamo sestanke po Teamsih.

MC: Ah, kot da sestanek po Teamsih ni delo!

KH: No, saj smo v 21. stoletju, marsikaj se dá drugače. Ampak vseeno bi rabili drugačna pravila.

MC: Pa se teh omejitev držite?

KH: Saj se jih moramo!

MC: Če ne, pa pride inšpekcija?

KH: Ne pride ravno zato, ampak vsakič, ko se štempljaš, ostane zaznamek. In teh zaznamkov je za deset let. Iz tega je zelo hitro jasno, če delodajalec krši predpise. Če se inšpekcija v to vtakne, se lahko zadeve zakomplicirajo.

MC: Skratka, človek ne sme nabrati preveč ur. Tudi če ima konkretno delo.

KH: Ne sme.

MC: Sploh ne sme delati? Ali mu samo ne smete ali ne morete izplačati nadur?

KH: Lahko dela. Če bi imeli dovolj sredstev, bi zagotovo na tak način nagrajevali zaposlene. Ker pa smo v finančni situaciji, v kakršni pač smo, nadur ne izplačujemo. Razen za res izredne situacije, recimo za olimpijske igre, ko si novinarji in produkcija na terenu naberejo res veliko ur.

MC: Ti si torej bolj kot ne managing editorka?

KH: Niti ne. Ta pooblastila imajo vodje, ki so pod mano. Jaz v bistvu skrbim za vodje, odgovorne urednike UPE [uredniško-programskih enot, op. MC], in za službe kot ateljeji, izvedba, produkcija. Za vse te delavske predpise in pogoje so odgovorni uredniki in šefi teh služb. Jaz pa moram poskrbeti za njihovo koordinacijo.

Pozitivni trendi

Mislil sem, da sem domačo nalogo pred intervjujem naredil kar v redu, ampak sem se zmotil: nisem si — prvič v življenju in vsaj tokrat, tako rekoč službeno — ogledal oddaj kot Japajade šov in Inkognito.

Marko Crnkovič: Kaj pa problem poslovnega modela? RTV prispevek je dejansko preživet. Mnogi ga dojemajo kot prisilo, ker se jim zdi samoumevno, da so mediji zastonj. Zaradi tega so vsi mediji v Sloveniji gor plačali. Razen tega prispevek pri nas ni vzdržen zaradi majhnega števila zavezancev.

Ksenija Horvat: Kaj pa je danes zastonj?

MC: Nič ni zastonj. Ampak za hrano, obleko, stanovanje in položnice ljudje dajo — celo za nenujne zadeve kot kavo ali pivo dajo —, za medije pa ne. Tudi če imajo. Večinoma ne. Zato ne marajo prispevka.

KH: Saj. Ne kupujejo naročnin, na internetu uporabljajo samo zastonj zadeve. Tako pač je. Očitno ne znamo ljudem dokazati — ne teoretično ne v praksi —, da je javni servis pomemben.

MC: Če za malo dnarja dobijo malo muzike, potem pač ne verjamejo, da je to res v javnem interesu.

KH: Se pa lahko pohvalimo, da nam gre zelo dobro glede ratingov. Tu imam interni dokument s številkami, ki ga sicer ne smem kazati naokrog, ampak v zadnjega pol leta nam je gledanost v vseh časovnih pasovih zrasla. V vseh pasovih in pri vseh oddajah, od jutra do večera, od informativnega do razvedrilnega programa.

MC: Čému gre za to zasluga?

KH: Nam vendar!

MC: Čému, ne komu. Čakaj, moment: “vsako minuto povprečno toliko gledalcev več kot v enakem obdobju lani”. Kaj to pomeni?

KH: Dve celi štiri odstotne točke. Veš, koliko je to?! To se v zgodovini Televizije Slovenija še ni zgodilo.

MC: Vidim, da Pop TV gre dol. Pa Kanal A tudi.

KH: Pa Planet TV. Čeprav nam je bil dolgo zelo za petami. Ali včasih mi njim. Zakaj je ta podatek pomemben? Vera v javni servis očitno ni brez veze. Gledanost linearne televizije je v stalnem upadu. Že dolga leta. In kljub temu trendu — ki se tudi letos ni obrnil — smo pridelali pozitivne številke. Čeprav je veliko ljudi nehalo gledati televizijo, ker raje spremljajo pretočne platforme kot Netflix ali HBO. Skratka, vse pada — mi pa smo vseeno v zelenem. To je dvojna zmaga. Ne samo, da nam gledanost ne pada tako kot drugim, ampak smo jo celo popravili. Še bolj pomembno pa je, kako smo to dosegli. Če samo pogledaš, kakšno konkurenco nam predstavljajo komercialne televizije v večernem primetimeu. Pop TV ima recimo uspešno in priljubljeno dnevno nadaljevanko Skrito v raju, ki jo gleda staro in mlado in ima take ratinge, da te glava boli. In da je mera polna, je za njo na sporedu še Masterchef. Na Planetu imao oddajo Riba raca rak, zelo solidno produkcijo, ki zanima veliko gledalcev, da ne omenjam mehiških in turških nadaljevank. Mi imamo tako konkurenco, kot je še nikoli ni bilo. Ampak kljub vsemu smo šli gor.

MC: Ampak kaj kontretno ima zasluge za teh v povprečju 11.200 gledalcev več na minuto?

KH: Zasluge ima nasplošno boljša gledanost informativnih oddaj. Če recimo vložiš več novinarskega truda, angažmaja in pozornosti v oddajo Dobro jutro — ki se tebi zdi neka brezvezna jutranja oddaja —, se to nekje pozna. To sicer spada pod Mariov [Galuničev] razvedrilni program. Njihova gledanost gre gor. Pri nekaterih stvareh smo načrtno delali na izboljšanju gledanosti. Korak v to smer je petkova večerna oddaja.

Japajade, Inkognito

Marko Crnkovič: Kaj je že zdaj ob petkih?

Ksenija Horvat: Ta, narodnozabavna. Japajade šov. Nisi še nikoli gledal?

MC: Aja, to. Ne, nisem.

Pozneje se pustim podučiti na spletni strani MMC: gre za “edinstveno kombinacijo narodno-zabavne in lahkotne pop glasbe, sproščenih pogovorov, humorja in nostalgičnih trenutkov”.

KH: Okej.

MC: Vem pa, da obstaja tudi nova oddaja Inkognito …

KH: Inkognito je ob torkih. Izjemna gledanost. Oddaja, ki je pritegnila največ novih gledalcev v primerjavi z lanskim terminom, in to kar 85.000. Neverjetno.

MC: Hja, to ni moja šalčka čaja.

KH: Saj vem. To sicer ni samo naš trend. Ampak ne vem, ali se je že kdaj kdo toliko ukvarjal s programskim kontrolingom in raziskovanjem ratingov in s tem, kaj ljudje iščejo na televiziji v večernih terminih, kot se ukvarjamo zdaj mi. Resno. Ker ko smo prevzeli vodenje TVS, je bila v slabi, zelo slabi formi.

MC: Finančno in vsebinsko?

KH: Tudi po ratingih. Z ratingi je sicer tako. Nekateri nad tem vihajo nos in pravijo, da ratingi za javno televizijo niso bistveni. Da mora javna televizija ponujati določene vsebine, tudi če niso zelo gledane.

MC: To so oddaje, ki ne morejo imeti visokih ratingov.

KH: Absolutno. Ampak če jih nihče ne gleda, komu so potem namenjene? Ali torej nekaj delamo kar tja v en dan? V kulturnoumetniškem programu ne moreš nikoli doseči visokih ratingov, pa imamo vseeno trikrat, štirikrat na teden oddaje v primetimeu. Vsakomur, ki plačuje RTV prispevek, moramo nekaj ponuditi. Publiki, ki ni elitistična, pa ponujamo petkov narodnozabavni šov. To je sicer sprožilo kar nekaj pripomb, češ, kaj se gremo. Sem pa vseeno izjemno vesela, da smo naredili to oddajo. Ker če gledam strukturo gledalcev Japajade šova, se mi to zdi fenomenalno. Povečali smo namreč odstotek kmečkega in delavskega prebivalstva in obrtnikov. In to so ravno tiste skupine, pri katerih je TVS v zadnjih desetih letih največ izgubila. In te gledalce hočemo nazaj.

MC: Ta Japajade je narodnjaški?

KH: S primesmi pop glasbe.

MC: Ker tisto prejšnjo z Melani Mekicar in Blažem Švabom sem sem parkrat celo gledal in se mi je zdela posrečen miks narodnozabavne in pop glasbe, celo rocka in urbane scene, da tako rečem.

KH: Take oddaje si ne moremo več privoščiti. V petek zvečer je bila bistveno dražja oddaja od Japajade šova. Saj bi si še lahko privoščili dražjo oddajo, ampak na ta račun bi se morali odpovedati kakšni drugi. Zato je ta rast za nas tako pomembna. Ker je dober trend. Zdaj bi bil pravi čas za investiranje v javni medij. Mislim, da smo zdaj na točki, ko bi morala vlada podpreti ustvarjalni potencial, ki je zdaj spet v zagonu.

MC: Vlada komaj čaka.

KH: To vemo, ja.

MC: Naslednja pa še bolj …

KH: Ta se še posebej veseli. In mi nje …

Zagamana situacija

Ksenija Horvat: Za nas bi bila skratka edina rešitev izstop iz javnega sektorja. Tak status so nam izposlovali sindikalisti.

Marko Crnkovič: Izposlovali? Zveni kot usluga.

KH: Sindikalisti so trdili, da bomo bolj zaščiteni in da bomo imeli več delavskih pravic. Kar je sicer res. Mogoče so naše plače zdaj bolj varne kot prej. Ampak po drugi strani smo bistveno manj ustvarjalno svobodni. Kdo si želi delati v taki zagamani situaciji?

MC: Za to bi bilo torej treba spremeniti Zakon o RTV?

KH: Seveda. Rabimo nov zakon, ki bo omogočil razvoj, ki ga v okviru zdaj veljavnega ne more biti. Da bomo lahko modernejši in fleksibilnejši. Da ne bo vse tako prekleto rigidno znotraj obstoječega sistema javnih uslužbencev.