Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto v soboto in na spletni strani Večera, 16. avgusta 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Luka Novak se ne dela Francoza. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov. Preberite tudi prvi del pod naslovom (Obrazi (54./1.): Luka Novak se ne dela Francoza (20. avgusta 2025).

Nekoč moj intelektualni alter ego (in/ali jaz njegov), potem založnik, danes pa mednarodni ekspert za avtorske pravice. V vsakem primeru in ves čas pa tudi Parižan. Že petdeset let. Le voilà! Francoza se delam jaz.

Brucovanje

Jeseni leta 1983 je bilo v zakotnem pajzlu Pri Nacetu na začetku Šmartinske — kjer sta danes Valter in/ali Druga pomoč, ne, zdaj je že dolgo Utrip — brucovanje primerjalcev. Jaz sem sicer bil že v drugem letniku. Ko so nas ne vem kdaj metali iz gostilne, se je razširil glas, da gremo še k Lukatu na after. (Takrat še nismo temu tako rekli.) Kermu Lukatu? Ma ne vem, to je tud en s primerjalne. In tako smo nažokani v gruči pešačili z Vodmata v Murgle. Šele tam sem spoznal tega Lukata. Živel je sam, ker so njegovi ta stari živeli v Italiji. Jaz sem bil v tej družbi s punco, vendar sem se potem v zaklenil v sobo z eno drugo punco. Tako se je to začelo.

Na legendarnem naslovu Pod hrasti 59 je bila tako rekoč naša študentska komuna. Da smo po zaprtju lokalov pogosto končali oz. nadaljevali pri nekom doma, ni bilo nenavadno, a največkrat smo se zatekli v Murgle. Brez heca, Luka je imel vzdevek Murgeljnov ata. Ni minil teden, da se ga ne bi tam zažurali, včasih tudi dva dni zaporedoma. (Pa vmes vseeno pridno na predavanja. Da ne bo pomote, nismo bili luftarji.) Druščina ni bila samo komparativistična, bili so tudi z drugih oddelkov in faksov in akademij, pa Lukovi sosedje in bivši sošolci itd. To je bil neke vrste literarni, kulturni salon. Veseljačenje nas ni oviralo, da se ne bi imeli za resne in perspektivne mlade intelektualce. Kar smo tudi res bili. Kadar sta Lukova mama in oče vsake toliko prišla v Ljubljano, žurov seveda ni bilo, sem pa bil včasih povabljen k njim na kosilo. Z Luko sva že bila prijatelja, njegova starša pa sta se me čutila dolžna nahraniti. Hrana mi je sicer bila deveta briga. Študentje smo jedli na bone in če jih je zmanjkalo, smo v Smrekarjevem hramu (današnjem Hood Burgerju) kósili hrenovko v golaževi omaki, če omenim samo najcenejšo od priljubljenih specialitet. Takrat še ni bilo junk fooda na vsakem vogalu. Zato je bila pašta pri Novakovih odlična popestritev jedilnika.

Monsieur le Maire

Marko Crnkovič: Kaj te je motiviralo, da si leta 2006 kandidiral za ljubljanskega župana? Sprašujem kot tvoj tedanji tiskovni predstavnik.

Luka Novak: Ena stvar je bila pragmatična, druga pa bolj refleksivna in ideološka. Na tem drugem nivoju me je motiviralo to, da bi bilo mesto vodeno bolj celostno. Se pravi v smislu, da ne bi bil fokus samo na zelenih površinah in prometu, ampak da bi se vse razvijalo bolj skladno. Predvsem pa v urbanističnem in v razvojnem smislu, da bi se mesto razvijalo tudi zunaj samega centra. Da ne bi bilo vse fokusirano na center, ampak tudi na Šiško, Vič, Trnovo, Polje, Moste … Da bi se mesto razvijalo ekscentrično, vključno s predmestji. Pragmatičen pa je bil moj pogled na javni promet. Zato sem predlagal tramvaj, pri čemer sem izhajal iz metroja. Metro ni kontingenten način prevažanja, ker gre za nujno smer, po tračnicah, ker je bistveno hitrejši, tišji, ker je demokratičen, ker razvija mesto z drugačno, hitrejšo dinamiko, omogoča gopodarske koristi in ker zmanjšuje promet na fosilna goriva. Skratka: celostni, ekscentrični razvoj in javni promet s tramvajem.

MC: To je še danes aktualno.

LN: To je še danes problem, ki ga nihče ne rešuje. Železnice zdaj že gradijo ali vsaj vlagajo, nič pa se ne vlaga v mestni javni promet.

MC: Pa v primestnega tudi ne.

LN: Tudi za to ni posluha.

MC: Imel si smolo, da je ravno Janković takrat prvič kandidiral.

LN: Eh, jebiga, mogoče pa je to le bilo za kaj dobro.

MC: Dajva še nekaj razčistiti o metroju. Podnaslov tvoje knjige o metroju se je glasil Kako je metro ukinil naključje in postavil temelje za moderni razvoj. Kot specialista za Mallarméja me zanima, zakaj LPP ne bo ukinil naključja, če ga je RATP lahko.

LN: Avtobus vozi, kakor pač vozi. Linije so sicer fiksne, kot pri metroju, ampak avtobus pride, ko pride. Predvsem pa — it gets stuck in traffic.

MC: Saj ima rumeno linijo.

LN: Ta dedicated line je boljše kot nič, ampak še vedno je avtobus prepuščen naključnosti avtomobilskega prometa v mestu. Tramvaj je v vsakem primeru hitrejši, bolj jasno začrtan, definiran. Metro je necessity, avtobus pa je kontingenten. Če si predstavljaš Pariz v začetku 20. stoletja, se ne bi mogel razvijati po logiki avtobusa. V 19. stoletju so bili še tako imenovani hippomobiles, torej potniške kočije, ki so jih vlekli konji. Industrijska revolucija pa je z razvojem vlakov prinesla idejo, da je najhitrejši in najmanj naključen način prevoza podzemni. Ker ga nič ne ovira in ne kazi ničesar. Seveda, če nekdo vrže torbo na progo, se mora vse ustaviti, ampak načeloma to šiba. Metro zrcali dogajanje na površju, zavest mesta, ki je zgoraj, zato je metro urbano nezavedno. Ko se peljemo z metrojem, so postaje naše besede, trajet pa so stavki. Tako potem tvorimo mestne zgodbe. S tem, da se nekam pelješ, v urbanem smislu nekaj poveš.

Dinastija Novak

Če bi imel veliko več prostora in če ne bi bilo toliko povedati o njem samem, bi se lahko razpisal o dinastiji Novak, katere poganjek je Luka. Tako zdaj samo mimogrede omenjam njegovo žlahto iz več kot prvega kolena: Lukovega bonvivanskega strica Vilka “Čipčija” Novaka (1937–2010), prav tako novinarja — in njegovo Ičo Putrih (1942–2019) —, pa Čipčijevo hčer, Lukovo sestrično Majo Novak, pravnico, pisateljico in prevajalko; še enega strica, Bogdana Novaka, tudi pisatelja in novinarja, med drugim tudi urednika Pavlihe v najbolj disidentskih letih; pa teto Marjeto Novak Kajzer, pisateljico, prevajalko, knjižno urednico, v starih časih mojo kolegico v kulturni redakciji Dela.

Lukov oče Andrej Novak (1940–1995) — sam sin etnologa in jezikoslovca Vilka Novaka (1909–2003), med drugim tudi avtorja Slovarja stare knjižne prekmurščine — je bil anglist in francist, sicer pa eden od te stare garde Delovih novinarjev in urednikov (Tit Doberšek, Božo Kovač, Stane Ivanc, Stane Trbovc, Božidar Pahor, Janko Lorenci, Matic Dermastja, Evgen Bergant, Ante Mahkota, Jure Apih, Janez Stanič …) Kot leteči dopisnik je pokrival Bližnji Vzhod, tudi Šestdnevno vojno. Bil je Delov stalni dopisnik iz Pariza (1971–74) in Rima (1981–85), pozneje pa urednik pri Cankarjevi založbi (1986–90). Po osamosvojitvi Slovenije je bil generalni konzul v Strasbourgu in do prerane smrti vodja stalne misije pri Svetu Evrope. Med drugim je napisal knjige Komu Palestina (1969) in Papež Karol Wojtiła (1983).

Mama Edvina (née Gregorič, 1939, Dekani), tudi francistka in anglistka, pa je bila dolga leta urednica na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva. CZNG je bil v bistvu praktično prosvetiteljska založba, sicer pa ena najbolj vsakdanje koristnih lifestyle pogruntavščin v času socializma. V modernejših časih se je preimenoval v Domus in nekaj časa publiciral konec 80. let popularno, četudi ne preveč nakladno revijo Ars Vivendi. Edvine je sicer leta 1990 postala privatnica. Ona je bila tista, ki je takrat ustanovila založbo Vale-Novak. In če se vam slučajno še do danes ni posvetilo, Vale je (bil) akronim te družine — Veronika (mlajša sestra), Andrej, Luka, Edvina.