Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 4. oktobra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Filozofija gibanja ali 42,195 km fizkulture s Samom Rugljem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Farmacevt. Ekonomist. Podjetnik. Filmski kritik. Pisatelj. Založnik. Maratonec. Ultramaratonec. Zdrav duh v zdravem telesu. 

Radenci 1984

Svoj prvi maraton je Samo Rugelj še kot osemnajstletnik odtekel v Radencih leta 1984. Za stavo. Njegov oče Janez Rugelj (1929–2008) — ki je kot psihoterapevt s fizično aktivnostjo prevzgajal svoje zdravljence — ga je namreč prepričal, naj se mu pridruži, in mu obljubil sto mark, če pride do cilja. In mu je uspelo. Brez posebnih priprav. Danes je to cela znanost, takrat pa so bili maratoni in priprave na maratone pri nas šele v povojih. Čeprav je Samo takrat na lastnih mišicah spoznal, kaj je to tekaški zid, je očeta celo premagal za nekaj minut. S tem, da se je z eno od njegovih zdravljenk malo pred ciljem za kratek čas ustavil in pojedel sladoled.

Srečanja s Samom sem se veselil, obenem pa sem šel na snidenje z rešpektom. Kako se naj nadstandarden, toda lenoben hodec — ki rabi dobrih šest ur za 34 kilometrov ob žici okupirane Ljubljane (kar je moj svetovni rekord) — kompetentno pogovarja z maratoncem? A najin pogovor je bil za razliko od zložnega, a zagrizenega teka ležeren, prijeten stampedo. Moj sogovornik veliko in tekoče govori. Sam sicer o knjigah in o pisanju in o filmih nekaj vem, nekaj tudi o založništvu, medtem ko o teku — kaj šele o maratonu — ne vem praktično nič. Razen da tega ne bom najbrž nikoli počel oz. pretekel.

A to še ni bilo vse, kar mi je Samo v skoraj poldrugi uri drdraje povedal. Izvedel sem namreč marsikaj tudi o farmaciji in podjetništvu, celo o tisku na tekstil. Da ne omenjam polpretekle kulturne zgodovine Slovenije, ki sva jo včasih tudi skupaj doživljala.

Ne spomnim se točno, kdaj sva se s spoznala. Pobliže verjetno okrog 2007, ko sem pri njem izdal svoje Kolumne 2001–2007, in 2008, ko je bil Samo — takrat plodovit filmski kritik in izdajatelj filmskega štirinajstdnevnika Premiera (2000–2010) — direktor Festivala slovenskega filma v Portorožu. Po njegovi zaslugi sem bil tistega leta (11. FSF) član žirije (z Matejo Valentinčič, Miho Hočevarjem in blagopokojnim Demetrom Bitencem). Nekaj časa pa sva bila Samo in jaz na povabilo takratnega direktorja Kinoteke Staša Ravterja člana uredniškega sveta revije Ekran. To je bilo v času, ko je bila odgovorna urednica Nika Bohinc. Potem so jo leta 2009 ustrelili vlomilci v Manili.

Spoznavanje narave in družbe

Ni naključje, da Samo Rugelj nastopa v rubriki Obrazi prav zdaj. Pred nekaj tedni je njegova založba UMco namreč v Vodnikovi domačiji v Spodnji Šiški obleževala dvajsetletnico izhajanja revije Bukla. Revija o knjigah je po mnenju založniških insajderjev “idealna simbioza med strokovnostjo in popularnostjo ter aktualnostjo in informativnostjo”.

Pred dnevi pa je izšla še Samova nova knjiga En korak, en utrip srca — s podnaslovom(a) Kako je maraton preobrazil življenja v naši družini … in zgodbe prvih maratoncev, ki odmevajo do današnjih dni. To je tako rekoč četrti del njegove “tekaške trilogije” Delaj, teci, živi (2012), Ultrablues (2014, z Boštjanom Videmškom in Žigo X Gombačem) in avtofikcije Na dolge proge (2016).

Samo je študiral farmacijo (1986–92). Ko sem delal domačo nalogo o njem, sem pomislil, da takrat še ni vedel, kaj bi v življenju počel. Pomota. Kot dijak Gimnazije oz. Srednje naravoslovne šole je že vedel. In po študiju v tem fahu tudi delal. Začel je kot pripravnik na Zavodu za farmacijo (današnja Agencija za zdravila), potem pa je šel meni nič, tebi nič na razgovor k Vojmirju Urlepu v Lek in postal tako rekoč trgovski potnik za področje Irana, Indonezija in Indije. Klavulanska kislina pa to.

Po treh letih pa se je leta 1996 vendarle odločil za samostojno podjetništvo in kulturništvo v okviru družinskega podjetja UMco. Pozneje je doštudiral še ekonomijo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Magistriral je iz evropske filmske industrije, doktoriral pa iz založništva.

Naravoslovca je že prej vleklo med knjige. S knjigami je bil po očetovi zaslugi že v mladosti obdan, leposlovje pa ga je mikalo tudi kot pisca. Še kot študent je začel pisati kratke zgodbe — kar je bil takrat njegov domet, kot danes pravi — in se konec 80. let celo vpisal v šolo kreativnega pisanja koga drugega kot Branka Gradišnika.

Se morda še kdo spominja Vladimirja Slejka? Kako da ne! Malce čudaški postojnski podjetnik in mecen, da tako rečem, tipičen produkt prvega vala neoliberalnega podjetništva, je med drugim sponzoriral Razglede. Tega se kot tedanji urednik spomnim. Samo Rugelj pa trdi, da je Slejko v zameno za sredstva smel objavljati v Razgledih kolumne v stilu: “Gledam zvečer skozi okno in se veselim romanov, ki jih bom izdal.” (Kaj vse urednik naredi za denar, kajneda?) No, Samo je sodeloval na Slejkovem razpisu za najboljši roman, vendar ni prišel med pet finalistov. To so bili Franjo Frančič, Feri Lainšček, Peter Malik (bolj znan pod pravim imenom Željko Kozinc), Miha Mazzini in Andrej Morovič (1960–2022). Slejko jih je nazadnje res natisnil v once in a lifetime paketu Pet veličastnih.

UMco ni samo založba, ampak tako rekoč ACME podjetje, ki je svojo lastno založniško dejavnost subvencioniralo in jo do neke mere še zdaj do neke mere subvencionira s komercialnim tiskanjem na tekstil. Podjetje ima danes osem zaposlenih, od tega tri na založništvu in pet na tekstilu. (V najboljših časih, torej pred krizo leta 2008, so imeli dvajset zaposlenih.) Te promocijske zadeve so sicer dejavnost, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživela velikanski globalni pritisk. Tekstilni izdelki so najbolj globaliziran izdelek na svetu. To delajo in prodajajo vsi. Od Indije do Kitajske. S tem težko preživiš. Dogaja se, da je razlika med nabavno in prodajno ceno majice samo en cent.

Leta 1997 je UMco začelo izdajati in distribuirati kartice Feliks. Brezplačne kartice za oglaševalce. V dobi razglednic je bilo še vse mogoče. V Zahodni Evropi to še vedno obstaja. To so si zamislili po vzoru nemških Edgar-Postkarten, ki so štartale leta 1992. Tako je Umco vstopil na medijski trg. Po Sloveniji so imeli tristo stojal. Kartice so pošiljali po pošti, lokalni distributerji pa so jih raznašali na stojala. Določena regija za določen čas. Največja kampanja je bila natisnjena na 40.000 karticah. Recimo Mobitel, po celi Sloveniji za tri ali štiri tedne.

In vse ostalo

In ko so enkrat vzpostavili distribucijski sistem, so začeli razmišljati, kaj bi še lahko delali. Tako je nastala revija Premiera. V desetih letih dvesto številk. Marcel Štefančič je napisal, da se to ne bo več zgodilo, da bi v Sloveniji nekdo izdajal filmsko revijo deset let dvakrat na mesec. Takrat so filme predstavljali vnaprej, še preden so prišli na spored. Distributerji so filmskim novinarjem pokazali film tudi nekaj mesecev pred launchem. Tega danes ni več. Kritiki lahko vidijo film izjemoma, rutinsko pa to ne obstaja več.

In ko so začeli izdajati to komercialno, pop revijo, so pomislili, da bi začeli izdajati še nekaj bolj resnega. In sicer filmske knjige, knjige o filmu. To se je začelo leta 2001. To so bile njihove prve knjige. Pet let so izdajali samo knjige o filmu. Leta 2005 je izšla Marcelova knjiga Na svoji zemlji, ki je bila UMcova petdeseta knjiga, prva v trdi vezavi. Petdeset knjig v petih letih? Precej neverjetno. (Od tega jih je petnajst napisal Marcel sam. Kar je še bolj neverjetno.)

Do leta 2007 so izdajali samo knjige o filmu. Potem pa so se vrgli v psihologijo. Tudi to je bila zasluga Branka Gradišnika, ki je bil velik fan knjig s področja psihologije in psihoterapije. Novi zbirki so dali naslov Preobrazba — kar je bil hommage očetu Janezu Ruglju. Prva leta je bil Branko tisti, ki je predlagal izdaje. Potem pa so se začeli širiti. Leta 2012 so začeli izdajati knjige na preseku ekonomije, sociololgije in psihologije. Tako so začeli z avtorji, ki jih publicirajo še danes. Nobelovec za ekonomijo Daniel Kahneman, Malcolm Gladwell …

Leposlovja ne izdajajo. Potem se je namreč zgodila še ena zgodba. Revija Bukla. Revija o knjigah. Do takrat so izdajali samo literaturo o filmu, zato se nobena založba ni čutila ogroženo. Zato pa so Buklo tudi podprli — ker brez podpore panoge to ne bi moglo uspeti. Zato je UMco pri širjenju založniške dejavnosti pazil, da ni skakal drugim v zelje. Zato so se omejili na sociologijo, ekonomijo, psihologijo, psihoterapijo, psihoanalizo. Ta področja niso bila sistematično pokrita. Analecta je izdala nekatera Freudova dela, nasplošno pa je bil precejšen manko teh naslovov še iz časov Jugoslavije, ker so to itak izdajale srbske in hrvaške založbe. Tako je potem UMco začel izdajati psihološke klasike in avtorje, ki so na knjižni trg prišli v novejšem času. In to delajo še danes.