Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto v soboto in na spletni strani Večera, 4. oktobra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Filozofija gibanja ali 42,195 km fizkulture s Samom Rugljem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugi del. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 55./1.] Samo Rugelj in 42,195 km fizkulture in podjetništva (8. oktobra 2025).
Farmacevt. Ekonomist. Podjetnik. Filmski kritik. Pisatelj. Založnik. Maratonec. Ultramaratonec. Zdrav duh v zdravem telesu.
Maraton navznoter
In tako se je Samo obrnil navznoter, sam vase, in začel razmišljati o sebi. Tako je nastala njegova prva taka knjiga — Delaj, teci, živi —, ki govori o maratonu. Knjiga bi morala iziti pri Cankarjevi založbi, pri kateri je Zdravko Duša urejal tako imenovane Hvalnice. Leta 2011 so izšle Möderndorferjeva Hvalnica koži, Ihanova Hvalnica rešnjemu telesu in Hvalnica ločitvi Brine Svit. Knjižice so stale 7,95 evra in so jih ponujali na blagajnah knjigarn. Samo Rugelj je za naslednje leto predlagal Hvalnico teku, vendar Zdravc ni imel drugih dveh Hvalnic, ker jih je nameraval izdajati po tri naenkrat. Tako da je nazadnje to izdal kar Rugelj sam pri UMcu. Ker je bil maraton takrat že in. To je bila v bistvu avtobiografska izpoved rekreativnega maratonca.
Samo namreč ne pozabi samokritično pripomniti, da je on počasen maratonec. On preteče maraton v štirih urah in pol. Če resnim maratoncem pove, koliko rabi za 42 kilometrov in 195 metrov, se jim rezultat zdi brez veze. To je ogromno. In če smo že pri tem, najboljši rezultat vseh časov je s časom 1:59:40 dosegel Eliud Kipchoge 12. oktobra 2019 na Ineos Challengeu na Dunaju, ki pa zaradi nespoštovanja pravil WA (prej IAAF) ni priznan kot svetovni rekord v maratonu. Svetovni rekord tako ostaja 2:00:35 Kelvina Kiptuma (Chicago, 8. oktobra 2023). Kiptum je umrl nekaj mesecev pozneje v prometni nesreči.
Kakorkoli, Zeitgeist je bil takrat naklonjen za izdajo knjige o maratonu. Knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku je izšla leta 2007, leta 2011 tudi v slovenskem prevodu. Samo jo je seveda prebral in si rekel: “To znam pa tudi jaz napisat!” Pisati je začel leta 2011 in sprva ni vedel, kako bi jo oblikoval. Potem pa mu je prišlo na misel, da bi se začel dejansko pripravljati na maraton in zraven opisal še vse drugo. Mislil je napisati knjigo o maratonu kar tako? Na suho? To seveda ne, saj tekel je ves čas. Tudi tako imenovane polovičke (21 kilometrov), pa po PST (Poti spominov in tovarištva) ob žici okrog Ljubljane. Po tistih Radencih 1984 maratona sicer ni več tekel, ker se ga je bal. Izkušnja je bila travmatična, zato se tega ni več loteval. Tekel je redno, vendar samo do trideset kilometrov, kar je razdalja, ki jo lahko premagaš brez tekaškega zidu.
Trideset kilometrov? To vendar ni veliko manj kot pravi maraton!
Pa mi pojasni: ponarodela resnica je, da se pravi maraton začne po tridesetem kilometru. Skratka: če pretečeš trideset kilometrov, še ne pomeni, da jih boš pretekel 41,195, naivno vprašam. Tako je: prvih trideset kilometrov tečeš z nogami, do štiridesetega kilometra tečeš s srcem, do konca pa z dušo. To je ponarodelo, morda leposlovno reklo maratoncev. Ampak če gledaš človekovo fiziologijo, je dejstvo, da so glikogenske zaloge ogljikovih hidratov narejene tako, da jih po tridesetih kilometrih pokuriš. Zato začne maratonec okrog tridesetega kilometra hoditi, če ni dobro pripravljen. Mlečna kislina je posledica tega, da telo ni pripravljeno in presnavlja ogljikove hidrate tako, da se tvori mlečna kislina, ki pa te začne boleti. Prehitro tvorbo tega pa odvrneš s tem, da treniraš. Vadba, vadba, vadba. Počasi povečuješ hitrost, intenzivnost, razdaljo. Če pretečeš deset kilometrov v eni uri, se po neki teoriji lahko pripraviš na maraton v treh do štirih mesecih. Moraš pa biti v stanju preteči deset kilometrov v eni uri. Če ne, boš rabil več. Pol leta, leto. Vsak po svoje. Telesa so različna.
Samo se je pripravljal po šestnajsttedenskem programu, torej štiri mesece, točneje petnajst tednov. Vmes je pa ves čas pisal. V realnem času. Šel je teč in potem pisal. To je bil zanj suspenz. Saj tudi sam ni vedel, ali mu bo na koncu uspelo.
Ultra
Ampak mu je. Maraton je pretekel aprila, maja je knjigo končal, Branko Gradišnik pa je naredil lekturo oz. redakcijo. Še nekaj časa so potekala pogajanja s Cankarjevo založbo, avgusta pa je knjiga izšla. Mislil je, da je zaključil. Ni več nameraval teči maratona. Dosegel je oba zastavljena cilja in to je bilo to. Toda Delaj, teci, živi je postala uspešnica, prodana v ne več ne manj kot v pet tisoč izvodih!
In ne samo to. Kolega novinar Boštjan Videmšek — tudi maratonec, vendar bistveno hitrejši — je za Delo napisal navdušen članek. Ker ga je knjiga nagovorila. Viemšek je pripeljal še mladinskega pisatelja Žigo (X) Gombača, tudi maratonca. Predlagala sta, da bi na to temo maratona še kaj napisali. To je bila njuna iniciativa. Rugelj sprva ni bil za, češ, on je svoje že napisal.
In potem so se približno pol leta po izidu Delaj, teci, živi prijavili na stokilometrski ultramaratonski gorski tek v Ameriki. To pa je razlika! Ja, je, čeprav ne taka, kot zgleda. To ni non-stop tek, na gorskem ultramaratonu se tudi hodi. Najboljši za to rabijo devet, deset ur. Najboljši ves čas tečejo. Tudi v hrib. Več kot deset, enajst kilometrov na uro. Deset tisoč višincev in tečejo deset na uro. Nepojmljivo. Tudi Slovenci so zraven. Stokilometrski ultramaraton je za normalnega Slovenca sicer nekaj nepredstavljivega. Seveda smo imeli Dušana Mravljeta, ki je tekel čez Ameriko in čez Avstralijo, ampak njega ni imel nihče za normalnega. Zdaj pa so se našli kar trije normalni, ki hodijo v službo in imajo familije in ki so se odločili, da bodo to prelaufali. Priprave načeloma trajajo pol leta. V teoriji lahko teh sto kilometrov premagaš, če daš skozi pol leta priprav. Tega se sicer niso striktno držali, so pa poskušali temu slediti. Skupaj so hodili na teke, vmes pa pisali. Eden je nekaj napisal, drugi se je na to navezal, tretji spet na oboje in tako naprej. Tako so si podajali tekste sedem mesecev. Vsak iz svoje perspektive. Naredili so trideset krogov tekstov, vseh skupaj je bilo devetdeset tekstov.
In potem so prišli tja in ultramaraton odtekli oz. opravili. Samo je rabil šestnajst ur, torej nekaj več kot šest kilometrov na uro. To ni hitrost teka, to je hitra hoja, ker so tu seveda še višinski metri. To je povprečen rezultat. Boštjan je rabil kake pol ure manj, Žiga pa uro in pol manj. Ampak to niso velike razlike, ne kot minute pri maratonu, vse se bolj raztegne. Knjigo pa so naslovili Ultrablues — prosto po Utah Jazzu, namreč košarkarski ekipi, ker je tam bil maraton —, izšla pa je 2014, seveda pri UMcu.
Dodatno dramaturgijo pa je knjigi dalo to, da so se sicer zmenili, da bodo del trase pretekli skupaj, vendar je žal niso. Tekst je bil končan, ampak ker so bili skregani, so angažirali zunanjega urednika. Urbana Vovka, ki je danes urednik na Beletrini, takrat pa je bil programski vodja Trubarjeve hiše literature in predsednik LUD Literatura. Ugotovil je, da je ta konflikt super za knjigo — češ, napišite začetek, kako hočete začeti teči, nakar se zgodi drama. In tako je bila knjiga spet uspešnica. Gostovali so in dobivali pisma in vabila. Bili so kot rock bend. Ampak bend, ki je že razpadel.
Ampak saj lahko to ponovijo? Saj, Samo je predlagal, da po desetih letih spet odtečejo ultramaraton, ampak ni naletel na odobravanje. Bo pa še poskušal. V Ameriki obstaja tako imenovani Badwater Ultramarathon, ki poteka od najnižje točke Doline smrti (depresija, minus 86 metrov) — in to v letnem času, ko je tam lahko do 50 stopinj — do Whitney Portala (2552 metrov), izhodišča za vzpon na Mount Whitney (4421 metrov), najvišjega vrha kontigvitetnih ZDA. Včasih so tekli do vrha, zdaj pa ne iz okoljevarstvenih razlogov ne več, ker je preveč udeležencev. Tudi Slovenci so se ga že udeleževali. No, letos je ta trail zmogel osemdesetletnik. Najbolj divji pa grejo po isti poti še nazaj. Tako da ja, časa za nadaljevanje Ultrabluesa je še dovolj.