Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 8. novembra 2025, pod naslovom (OBRAZI) Faleminderit, Lea dhe Toni Cahunek*: Pogovoriti se moramo o otrocih s Kosova v Sloveniji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Novi sošolci so tako rekoč družinski film. Prvič zato, ker govori o albanskih družinah, in drugič, ker sta ga posnela brat in sestra. Sorodni duši. To rata, če združita moči in znanje režiser dokumentarist in socialna pegagoginja. 

Non-fiction

Na nedavnem Festivalu slovenskega filma je bil predvajan dokumentarni film Novi sošolci Tonija Cahuneka o otrocih albanskih priseljencev s Kosova. Negorenjsko govorečemu občinstvu na ljubo je naslov filma dobesedno preveden tudi v albanščino kot Shokët e rinj të klasës. Kar zadeva non-fiction, ki sem ga v tistih nekaj dnevih videl v Portorožu, se mi je zdel najbolj zanimiv. In čeprav je “star” že nekaj mesecev, je bil prav tiste dni še bolj aktualen, kot bi že sicer bil. Iz političnih, v bistvu trivialnih, faktično celo povsem zgrešenih razlogov. Zato sem pomislil, da bi bilo dobro narediti intervju z ustvarjalci — ali vsaj z dvema glavnima.

Toni

Nenapisano pravilo kinematografske publicistike veleva, da filme pripisujemo režiserjem. In to je v tem primeru bil Toni Cahunek (letnik 1981). Multipraktik z diplomo dramskega igralca z AGRFT in magisterijem iz politologije na FDV. Zdaj že prekaljen dokumentarist (Poročilo: Žbe, Svet stav, 50 let Hale Tivoli, Zgodba Ljubljanskega maratona, Stoletje smučanja). Nekoč (so)voditelj oddaje Aritmija na TVS, še prej oddaje ŠKL na Pop TV. Povezovalec otvoritev kulturnih dogodkov in moderator pogovorov. (Ob izidu njene knjige Zakaj ima moj hudič krila pred skoraj tremi leti tudi z našo rajno kolumnistko Terezo Vuk.) Komentator tekem Evrolige na Sportklubu. Glas iz reklam. Prvi izobrazbi primerno pa tudi igralec. Recimo v vlogi Storža, enega od zadetih falotov v partizansko posneti črni komediji Tu pa tam (2005) Mitje Okorna. Ali forenzik Tone v ekranizaciji Inšpektorja Vrenka mojega sošolca “Avgusta Demšarja”.

Lea

Toda Novih sošolcev ne bi bilo brez Tonijeve sestre Lee Cahunek (letnik 1989), socialne pedagoginje na Osnovni šoli Matije Čopa v Kranju. Lea se spozna na priseljence. Še posebej na albanske s Kosova in še tem bolj na njihove otroke. Z njimi je že prej delala v preventivnem programu v okviru CSD, zdaj pa je na šoli koordinatorka za otroke priseljencev. Izvaja izobraževanja za vrtce in šole, vodi tudi jezikovne urice. Lea je tudi mediatorka. (Pa ne medkulturna, vsaj ne uradno. A več o tem v nadaljevanju.) Zdaj pa zaključuje doktorsko disertacijo na temo priseljencev s Kosova — tako otrok kot staršev —, ki jo boste lahko brali prihodnjo jesen.

Kinodvor

Toni in Eva sta idealen tandem. Pod scenarij sta se sicer podpisala oba. Toda čeprav je bila mastermind Novih sošolcev morda res Lea, lahko to isto rečemo na nek način za Tonija. Ker le kdo bo v današnji politični in tračarski in populistični psihozi poenostavljanja poslušal strokovnjake za tako vnetljive družbene probleme? V tem smislu je bilo treba Leino temo zapakirati tako, da je postala zanimiva tudi za tiste, ki se v drugi embalaži zanjo ne bi zmenili — ali pa je ne bi razumeli ali sploh ne bi hoteli razumeti.

In to je znal Toni. Eva se ne bi mogla pogovoriti z nami o albanskih otrocih brez Tonija, Toni sam pa brez Evinega backupa in že prej napeljanega kastinga — ki je baziral na zaupanju — ne bi mogel narediti cinéma-vérité o tem zanemarjenem aspektu Slovenije, ki ga gledamo vsak dan, a ga ne vidimo.

Srečali smo se dvema tednoma v ljubljanskem Kinodvoru. Ker pa je bil v preddverni kavarni šunder, sem uporabil svoje zveze, tako da nam je press pooblaščenka Aliki Kalagasidu prijazno odprla Malo dvorano, ki je bila ravno nezasedena. Tako da lepo prosim: to je verjetno prvi intervju v zgodovini — vsaj slovenskih medijev —, ki je bil posnet v kinodvorani!

Cahunekova sta kultivirana, artikulirana govornika, ki jima zlepa ne zmanjka štrene. Toni sicer pravi, da mu igralska izobrazba omogoča, da lahko dve uri govori o nečem, na kar se sploh ne spozna. A ne seveda v tem primeru. Oba prekleto dobro vesta, o čem govorita, za nameček pa se odlikujeta še z redko, na daleč vidno empatijo.

Intervju bo tokrat v glavnem klasičen. Beseda je lepo tekla, zato jima jo prepuščam.

Dobro zapakirani čefurji (dva ali več)

Marko Crnkovič: Toni, do tega filma o albanskih otrocih v Kranju te je v bistvu pripeljala Eva?

Toni Cahunek: Lea.

MC: O, moj bog, kaj je z mano?! Oprosti, Lea!

Lea Cahunek: Nič hudega. Sem navajena. Sem bila že velikokrat Eva.

Toni: Ja, Lea je bila ta. Se še dobro spomnim, ko je na nekem družinskem kosilu povedala, da se je začela ukvarjati z albanskimi oz. kosovskimi otroci. V naši družini je bilo to malo nenavadno, ker nimamo nobenih albanskih korenin, nobenih povezav ne s Kosovom ne z Albanijo. In smo reagirali v tem smislu, češ, kje si pa to našla. Je pa imela argumente.

Lea: Dolgo sem ukvarjala s košarko, tako da je bilo že videti, kot da me bo v življenju samo to zanimalo. V bistvu me je košarka pripeljala do Albancev. Kot dijakinja in članica slovenske mladinske reprezentance sem začela v Kranju voditi ekipe oz. sem pomagala v košarkarski šoli, ki so jo obiskovale tudi Albanke. Včasih me je katera od deklet opozorila, da me pa ta in ta ne razume, ker da govori samo albansko. Ja, albansko pa ne znam, sem rekla. Saj ji lahko jaz prevedem, je rekla neka druga.

MC: Verjetno pa tudi nisi več generacija, ki bi še znala srbohrvaško?

Lea: Jaz znam, ker sta najina starša priseljenca iz Hrvaške, ki pa sta se odločila, da se bosta poslovenila. Čisto sta se asimilirala.

MC: Aja? Cahunek zveni češko.

Toni: Korenine so češke ali slovaške, izgubile pa so se nekje v hrvaškem Zagorju in pozneje v Međimurju.

Lea: No, starša sta se odločila, da bosta začela življenje na novo in da bosta postala Slovenca. Še danes ju hecam, da sta začela smučati zato, ker so to počeli vsi Slovenci.

MC: Resno sta to vzela.

Lea: Resno sta vzela. Tudi doma smo vedno govorili slovensko. Ne vem sicer, kakšna je bila njuna slovenščina, ko se je rodil Toni, ampak verjetno je bila na visokem nivoju, ker sta v Sloveniji študirala, in je danes vsekakor na nivoju. Za to sem jima še danes hvaležna. Sem pa imela stik z dedkoma in babicama, ki so ostali na Hrvaškem. Če ne bi imela stika, bi jima morda zamerila, da sta naju prikrajšala za to kulturo, ki je sicer zelo podobna slovenski.

MC: Skratka: Hrvati, ki niste na -ić.

Toni: Pa tudi ne “južni”. Ko je mama prišla delat na Golnik, so jo imeli za “južnjakinjo”. Pa je pogledala na zemljevid in rekla: sorry, nisem južnjakinja, moja rojstna vas je bolj severno od Golnika.

Lea: V bistvu sva dobro zapakirana čefurja. Če včasih kdo kaj reče čez priseljence vpričo naju, sva nekaj časa tiho, potem pa rečeva: čakaj, midva sva tudi priseljenca in nama ni okej, da to govoriš.